Ker je tako veliko novico težko zadržati zase, sem morala najprej povedati svojim prijateljicam. Bile so zelo vesele in tudi meni je bilo takoj lažje. Z Rihardom sva se dogovorila, da vsaj dva meseca ne bova povedala nikomur več, glede na to, da se največ nosečnosti slabo konča ravno v tem obdobju. Ni šlo, Rihi je povedal v službi, ker je nekje moral povedati. Nato sva povedala še njegovim kolegom v motoklubu, ko sva bila na Winter Party-ju v Bosni. To so fantje, ki imajo večinoma že vsi otroke, in so bili zelo veseli. Celo noč so me spraševali, če sem v redu, če kaj rabim in podobno. Nato sem povedala še ravnateljici, v službi in nekaterim sosedom.

Vse skupaj je bila mala mal'ca, dokler se nisva povabila k tašči na kosilo. Ko je napočil trenutek resnice, sem bila neverjetno živčna. Ne vem, zakaj. Verjetno zato, ker je bila na kupu skoraj vsa družina. Tašči sva dala vizitko, v kateri je bila slika ultrazvoka, in za vsak slučaj napisala Pridem oktobra. Bilo je fino. Vsi so bili presenečeni in navdušeni, razen njegove sestre. Ni čudno, ko pa ji je povedal že prej. Vedel je namreč, da bo tiho. Prav presenetil me je, ko je rekel, da je moral povedati nekomu izmed družinskih članov, ker ni mogel čakati do dogovorjenega dneva.

Nekaj tednov zatem sva se odločila, da poveva še mojim sorodnikom. Ravno tako sem naredila vizitke s sliko ultrazvoka, v katerih je pisalo Dolazim u listopadu! (Pridem oktobra!). Najstarejša teta, ki ima zmeraj cel kup vprašanj in pripomb, je bila zelo vesela, vendar mislim, da še ni povsem dojela, kaj se dogaja, ker ni rekla še ničesar (saj še bo!). Nato sva šla še na vikend k drugi teti, kjer sta bila tudi stric in še tretja teta (še dobro, da jih ni več). Ker je stric nekaj delal, sem tetama dala vizitki, in takoj sta se razveselili. Poklicali sta strica in mu dali vizitko. Vajo veselja smo ponovili.

Ta dan, ko sva se vrnila domov, sva povedala še mojemu očetu. Pred novim letom mi je poslal voščilnico, v kateri je napisal, da upa, da se nama bo kje kaj "zalomilo" in bo letos postal dedek. Ko sva mu povedala, je bil tako zmeden, da ni vedel, kaj bi rekel. Šele naslednji dan me je poklical in mi čestital. No, vse skupaj je za nama, in sedaj nama ni treba več paziti, kaj govoriva, da se ne zarečeva. Vsem sva tudi povedala za projekt Prihajam, pripravita se! in vsi, ki nama kaj pomenijo, naju podpirajo.