Iz porodnišnice smo odšli tretji dan, ker je bilo s princesko vse v redu. Čeprav so mi na vsakem 'vogalu' zabičali, da moram počivati, je težko reči ne, ko najini najbližji želijo videti, kaj smo prinesli na svet. Večino časa se trudim, da kadar počiva Dunja, počivam tudi jaz, pa vendar smo dovolili, da najini družini prideta pogledat princesko.

Moj oče naju je že v porodnišnici obiskoval vsak dan in s težkim srcem jo je vsakič izpustil iz naročja. Rihijevi so bili na obisku kak dan po tem, ko sva prišli domov. Seveda so jo morali vsi pocartati in prav presenetljivo jim je to pustila brez joka.

Pika na i je bila 'delegacija' iz Varaždina. Vse tri mamine sestre in stric so prišli pogledat lepotičko. Po pogovoru smo ugotovili, da so vse tri tisto noč, ko so se začeli popadki, imele 'prebliske' kot kakšne čarovnice.

Teta Zlata je sanjala, da si je izbirala mamo, teta Dara je sanjala, da je ona rodila, in me je imela zjutraj namen poklicati, češ kako smo. Teta Riba pa je rekla, da je enostavno imela občutek, da je 'danes' dan D.

Vsi so zelo veseli in kar težko verjamejo, da je ta lepota naša. Ugotovile smo tudi, da nas je vse obhajal isti strah - ali bo z otrokom vse v redu. Med nosečnostjo mi tega nobena ni hotela reči, vendar nas je od vseh možnih izidov najbolj skrbelo, da bi otrok imel kakšno okvaro, predvsem Downov sindrom.

Priznam, da sem, ko sem jo videla prvič, najprej pogledala, kakšne obrazne poteze ima. V vsakem primeru bi jo imela rada, najina je, vendar bi nama bilo vse veliko težje.