Težko je razumeti, da se lahko šest dni spominjaš, kot bi bilo včeraj, in da ti žalostni dogodki zameglijo milijon čudovitih spominov, ki jih nosiš v srcu. Toda po dežju zmeraj posije sonce, in tudi tokrat je bilo tako. Po turobnih in deževnih dnevih je na datum, ko sem izgubila mamo, posijalo sonce.

Bil je čudovit dan. Že prej sem se odločila, da ne grem v Varaždin. Vsakič, ko sem na pokopališču, mi je hudo, ne glede na datum. In kako dobra odločitev je bila to. Z Rihardom sva se celo dopoldne potepala, brez obveznosti, brez časovnih omejitev. Uživala sva s prijatelji ob kavi in se nastavljala soncu.

Popoldne pa sva izvedla delovno akcijo. Vsak po svoje, zunaj. Prav dobro sem se počutila, ker sem bila ob rožah, ki jih je nasadila mama. Po svojih najboljših močeh se trudim, da bi ostale vsaj približno takšne kot so bile, ko jih je urejala ona. Kljub temu, da me rože niso nikoli zanimale.

Včasih si mislim, da me mama opazuje ... Po moje bi jo 'vrglo'. Ko je bila še živa, smo imeli doma pravi mali 'arboretum'. Sedaj nimamo niti A od 'arboretuma' in trudim se najti čudežno rešitev, kako živeti brez plevela?!? No ja, sedaj še gre, malo po malo. Ne vem pa, kako bo čez nekaj mesecev, ko bo trebušček večji in večji ...