Življenje z medicinsko sestro ima dve plati. Dobra je ta, da imaš medicinsko oskrbo zmeraj pri roki. Slaba pa ta, da moraš kot otrok zmeraj v šolo in nimaš manevrskega prostora za 'blefiranje'. Zato sem imela dve možnosti - ali bom postala hipohonder ali pa, prav nasprotno, ena tistih, ki se v velikem loku izogibajo zdravnikov in tablet, dokler je to mogoče. No, izcimila se je druga varianta. Dokler ni nujno potrebno, se zdravnika izogibam.

Trudim se izogibati tudi kakršnikoli paniki, še posebej, kar tiče trenutnega stanja. Moram priznati, da sem v teh štirih mesecih obdelala in naštudirala vsak krč, vsako ščipanje, trganje, špikanje (kot bi te nekdo špikal z majhno iglico) in 'vlečenje' (kot bi mi kdo vlekel za en sam majhen živec). Tudi intenzivnost je zmeraj drugačna, ampak vse to sem mirno pripisala nosečnosti. Težava je le v tem, da bolj, kot se maternica širi, drugačni so ti krči, špikanje …. Še najmanj mi je všeč, da se od ženske do ženske razlikujejo in od prijateljice nikoli ne dobiš potrditve, da je vse to v redu.

Držim se navodila, ki mi ga je dal ginekolog – če vas bo močno bolelo, ali pa začnete krvaveti, takoj k zdravniku! In tako je tudi bilo. Ker (na srečo) lahko delam, se je začelo v službi. Z neverjetnimi krči, kot jih še nisem imela. Najprej manj, nato bolj intenzivnimi. Med njimi pa, kot da ni nič. Ker z otroki še zmeraj tekam in skačem (sicer za odtenek manj kot doslej), sem jim želela pokazati nekaj poskokov. Niti skočiti nisem mogla. Čez nekaj minut pa je bilo vse v redu in smo lahko skakali skupaj.

Ta igrica 'boli ne boli' je trajala kar nekaj časa in vsakič, ko sem mislila, da je sedaj mimo, spet bolečina. Iz službe sem šla naravnost h ginekologu in se napol v solzah pripravljala na slab scenarij. Ultrazvok ni pokazal nič nenavadnega. Vse je bilo v najlepšem redu. Najinemu 'pišeku' prav lepo bije srček in lepo raste. Zdravnik predvideva, da je vse skupaj bilo zaradi rasti maternice. Karkoli že je, samo da je najino bitjece v redu.