Da ne bi česa zamudil, je Rihi odpeketal že v petek. Seveda sem se v soboto odpravila na zasledovanje. Žiri je takooooooooooooooooooooo daleč za nas, ki zelo redko vozimo avto. Pravzaprav se raje peljem z motorjem kot pa z avtom, ampak, kaj bi se pritoževali. Važno je samo to, da sem prispela do cilja in da me po tistih ovinkih pred ciljem nadobudni kolesar ni uspel prehiteti. Saj nisem mogla verjeti, da lahko dosežejo tako hitrost (po klancu navzdol, pa vendar).

Po ne vem koliko letih je bil motozbor MK Sairach v Žireh obsijan s soncem. Takoj se je poznalo, saj je bilo veliko več motoristov kot leto prej. Prav fajn je, da ne grem več vsak vikend na moto zbor, saj tako bolj uživam, takrat ko se ga udeleživa. Zelo dobro je tudi to, da so moje slabosti že zdavnaj minile in da imam kar dober želodec, saj so med ostalimi igrami imeli tudi (tradicionalno) pljuvanje, mislim da, govejih oči. BLJAK! Ampak vsakoletni zmagovalec, jo je tudi letos pljunil nekaj malega čez 10 m daleč.

Očitno je užival tudi najin otrok, saj je nekajkrat prav pošteno odreagiral na vse zvoke motorjev. Bilo je res fajn, srečala sva kar nekaj znanih obrazov, iz Bosne pa so prišli tudi Rihijevi prijatelji iz MC Vukovi. Nismo se videli od februarja. Jaz sem od takrat kar konkretno 'zrasla', kar nobenemu ni ušlo. Bilo je super, komaj čakava, da se spet vidimo.

Naslednji dan smo se odpravili domov. Vse bi bilo v najlepšem redu, če se na ljubljanski obvoznici ne bi cijazila 1 uro, da sem domov prišla mehko kuhana. Da bi bil paket popoln, pa je najin otročiček očitno testiral mamine živce. Predvsem - kako dolgo lahko 'pikam' v mamin mehur, ne da bi ponorela! Hvala bogu sem preživela tudi to, čeprav me je precej skrbelo, da mu ni preveč vroče, verjetno je zato toliko bolj reagiral.