Ko sem bila majhna, so prazniki pomenili darila. Ko sem odrasla, so prazniki pomenili druženje in čas za prijatelje ter družino. Odkar sem brez mame, imajo prazniki grenak priokus, saj me spomnijo na mnogo lepih trenutkov. Vsekakor pa mi je jasno, da se bo moralo tudi kaj spremeniti.

Za veliko bolečino je oktobra prišlo tudi moje malo 'zdravilo'. Čeprav bo preteklo še veliko časa, da bom lahko praznike preživela brez solz, pa je že sedaj veliko lažje. Čeprav se Dunja še ne zaveda, bomo preživeli prvi božič kot družina, kar nama veliko pomeni.

Spet smo postavili smrečico. Rihard je iz njegove in moje naredil eno celo, lepšo. Okrasila sva jo, ko sva imela čas. Kot vsako leto sem tudi letos rekla, da ne bom več delala voščilnic, in kot vsako leto sem jih tudi letos naredila.

Pravzaprav sva jih naredili skupaj z Dunjo. S prstnimi barvami sem ji pobarvala stopalo in naredila odtis ter iz njega izdelala voščilnico. Tudi darila za družino sva naredili enako, vendar na 'ploščico' iz modelirne mase.

Kar se tiče daril pa bo gospodična seveda dobila svoje, čeprav ji to letos še nič ne pomeni. Jaz sem svoje že dobila. Ko se je rodila Dunja, je bilo to zame največje in najlepše darilo, in drugega ne potrebujem. Želim si le, da bi v naslednjem letu vsi bili zdravi, in da Dunji božiček ali dedek Mraz 'odneseta' krče.