Bolj se približuje veliki dan, bolj se potepava, žurava in uživava. Rihard sicer ne doživlja nekih ekstra sprememb glede tega. Morda le to, da ne gre toliko na motozbore južno od naše meje.

Jaz pa ... kdo bi vedel, morda mi nekje v podzavesti nekaj govori, da nekaj časa ne bomo mogli žurati, se potepati, in da bodo na prvem mestu potrebe najinega otroka. Kdo ve.

Je pa res, da je fajn, tako kot je. Ne pretiravam z ničemer, domov grem, kadar se počutim utrujeno, in preživljam čas z ljudmi, med katerimi se dobro počutim. Nikakor se ne morem pritoževati.

Ta konec tedna sem bila na prijateljičinem 30. rojstnem dnevu. Rihard je doma spal, bil je utrujen. To pa ni ovira, da se jaz ne bi zabavala. Bilo je super, vzdržala sem celo kakih 5 ur, še več bi, če me ne bi bolela cela hrbtenica.

V soboto pa sva se odpravila na motozbor, ki je bil kar v bližini. Dobra družba, koncert Lovšina in kup komarjev. Ni boljšega. Kak je luštno, ko je fajn. :D