Priznam, vročina me je začela ubijati in me je tudi precej upočasnila. Da to ne bi bilo dovolj, je doma cel kup stvari, ki jih ne morem oz. 'ne smem' več delati. Težko je gledati skozi okno, kako visoka je trava, in preračunavati, kdaj bo Rihardu zneslo, da jo pokosi. Glede na to, da ne morem dlje časa čepeti ali biti pripognjena, lahko samo 'nemočno' opazujem, kako veselo napreduje tudi plevel med rožami.

In tu je še kurjava. Fantje so se odpeljali po 12 kubikov drv, ki sem jih jaz lani še pomagala metati, zlagati ... letos pa sem jih lahko samo opazovala. Prav nekoristno sem se počutila. Kaj naj drugega, treba se je znajti - ko so fantje garali, in jih nisem mogla samo gledati, sem se spravila pometat.

Da malo popestrim dolgočasni vsakdan, sem začela tudi resno razmišljati o tem, da nam ni ostalo več veliko časa do poroda. In da nas kaj ne preseneti, sem oprala otroška oblačila.

Smešni občutek. Ko sem jih obešala na stojalo in nato zlagala v omaro, sem se počutila, kot da sem v vrtcu. Tam namreč otroci po končani igri vse pospravijo za seboj in včasih jim pokažem in pomagam pospraviti oblačila za dojenčke. Samo da tokrat ta oblačila dojenčka še čakajo.

Nekaterih kosov se prav ne morem nagledati, ker so tako majhni. Vidi se, da sem navajena na otroke, ki so starejši od 1 leta, v vrtcu manjših ni. Bo pa kmalu eden doma.