Ginekolog mi je povedal, da sem noseča 5 tednov, da zaenkrat vse izgleda normalno, in da se v tem obdobju kakršnikoli možni zapleti še ne vidijo. Kar takoj me je postavil na realna tla, da je spontani splav nekaj čisto normalnega, in mi svetoval, naj se v primeru kakršnekoli krvavitve ali močnih bolečin takoj oglasim. Če ne drugega, me je pomiril, da je tudi to, da imam nosečniške simptome tako hitro, čisto normalno. Hvala bogu je omenil tudi krče, ščipanje in podobna čudna dogajanja, ki se dogajajo okoli maternice. Ni pa me ravno pomiril, ko je rekel, da lahko občutki bolečih prsi trajajo kar nekaj mesecev. Res je, da je omenil krče, ščipanje in podobno, ampak ni pa povedal, da je možno, da se ščipanja med seboj razlikujejo, da se krči razlikujejo po intenzivnosti ... Ne, treba se je izmozgati od razmišljanja, dokler ne dojameš, da verjetno nič ni narobe.

Potem so tu še slabosti in vse sorodne podteme o hrani. Kdor ne riskira, ne profitira. Treba je ugotoviti, kaj lahko daš vase in česa ne. Sladkarije vseh vrst - moje najboljše prijateljice. Pozabi, nič več! Kaj pa zdaj? Cel kup stvari ni imelo več niti enakega okusa. Malo po malo sem eksperimentirala in ugotovila, da nič ni v redu - zaradi polovice hrane mi je samo slabo, zaradi druge polovice pa mi je slabo in še zgaga me peče. Vsaj bruhala nisem niti enkrat. Mi je pa zato bilo slabo od trenutka, ko sem se zbudila, dokler nisem šla spat. Zjutraj nisem spravila vase ničesar drugega kot breskov sok, razredčen z vodo (sedaj ga ne morem več videti!). Čez čas mi je celo uspelo nekaj pojesti. Potem pa dolgo nič. Bilo mi je slabo in bolj ko sem bila lačna, bolj mi je bilo slabo. Rešitev - banana! Če je bil dober dan, pa nato še kivi, zgolj zaradi prebave, da mi ne bi bilo treba trpeti.

Ker je bil ponoči načeloma mir, kar se slabosti tiče, pa bi bilo prav brez veze, da bi bile noči povsem mirne. Kakopak, zbujala sem se zaradi bolečih prsi! Počutila sem se, kot da imam košarico L. Vse življenje sem si želela vsaj malo večjih prsi, in ko se sanje končno začnejo uresničevati, pa to. Ko sem se obrnila, sem imela občutek, kot da se premikata dve ogromni gmoti. Hja, če sem imela dobro noč, in se zaradi bolečin nisem zbudila, sem pa po novem vsekakor morala iti lulat. In ne, ne gre zadrževati in zaspati, ker začne boleti. Lulat sem hodila (in še vedno hodim) non stop; 100-krat čez dan in 2-krat ponoči. Sem pa vsaj 'diplomirala' na temo, kako čim bolje spati. Za spanje sem oblekla čisto oprijet top, ki je omejil gibanje mojih 'gmot', in pomagalo je! Čeprav me prsi skorajda ne bolijo več, to metodo še vedno uporabljam.

Vsekakor pa ne smem pozabiti na utrujenost. Kadar nisem bila v službi, sem doma opravila najnujnejše, zatem pa ležala, ležala in samo ležala. Vse to je trajalo nekje do konca 8. tedna, nakar so izginili slabost, krči in boleče prsi. Prav fino se mi je zdelo, da sem lahko začela jesti. Utrujenost je seveda ostala. In ko nič ne delaš, razmišljaš. Kar je redko dobra stvar. Tako sem v roku nekaj sekund prišla do zaključka, da to, da so moji nosečniški simptomi izginili, lahko pomeni samo eno - otroku ne bije srce. Do ponovnega pregleda je bil še cel teden in čeprav sem poskušala ostati optimistična, so vsake toliko časa na površje privrele črne misli.

Vikend pred pregledom me je umiril. Vrnili so se krči in kot blagoslov se je pojavil izbruh hormonov. Moj dragi me je razjezil in sem se razjokala, sekundo zatem pa sem se smejala in obenem še bolj jokala. Takrat sem se malo pomirila, saj sem računala na to, da gre za posledice nosečnosti. Naslednjih nekaj dni sem lažje čakala na pregled. Seveda sem se, ko mi je ginekolog rekel, da sem noseča 9 tednov, da je vse tako, kot mora biti, in da "tukaj" bije srček, spet razjokala, ker se mi je kamen odvalil od srca. Sedaj čakam na nuhalno svetlino in se trudim ne misliti negativno, kar mi celo uspeva.