Na mednarodni dan mladinske književnosti, posvečen spodbujanju branja med mladimi, so nekaj misli o branju, mladih in mladinski književnosti zaupali priljubljeni pisatelji in knjižničarka, ki mladim skozi besede razkrivajo nove svetove. Pojasnili so, kako danes nagovoriti mlade, za katere pravijo, da ne marajo branja, katere knjige jih pritegnejo in kakšna je moč prave zgodbe v pravem trenutku za pravega bralca. Iz njihovih odgovorov in po vseh njihovih prebranih knjižnih uspešnicah je jasno: mladina ni branju obrnila hrbta – le knjige jim morajo znati priti naproti.

Kako bi prepričali mlade, ki pravijo, da ne marajo branja ali da je branje dolgočasno, naj vzamejo knjigo v roke?

Primož Suhodolčan: Prepričaš jih lahko z zgodbo, ki je posredovana na pravi način. Vsi se zdaj že zavedamo, da se časi in z njimi zaznavanje mladih ne spreminjajo več po letih ali mesecih, ampak iz dneva v dan, včasih celo iz ure v uro. A tudi na spletu, družabnih omrežjih in povsod drugod je treba vsaj nekaj prebrati in potem tudi kaj napisati. Ko to spremljam, večkrat z začudenjem in veseljem prebiram njihove zapise. Z ekipo "Časorisa", kjer izbiramo Face meseca in leta, smo navdušeni in vedno znova presenečeni, da je med mladimi ogromno takih, ki ne čakajo, da informacije in znanje pridejo do njih, ampak z velikim žarom sami ustvarjajo. Tudi mene mladi pogosto pozitivno presenetijo, ko se z njimi srečujem. Res pa je, da jih nekatere vsebine pač ne zanimajo več in so žal podlegle zobu časa. Druge pa bodo zagotovo še nekaj časa preživele.

Davorka Štefanec: S tako konkurenco, kot jo ima knjiga v današnjem času, to ni najlažja naloga. A vseeno ni nemogoča. Ko je moja hči odraščala, sem se domislila igre: najprej je ona izbrala knjigo, ki ji je bila všeč, ter sva jo obe prebrali in o njej razpravljali. Nato sva brali knjigo po mojem izboru. To jo je zelo motiviralo; knjige je kar požirala, saj se je zelo veselila skupnih pogovorov o prebranem, mnenja so se kresala, veliko sva se nasmejali, in to počneva še danes, ko je že odrasla. Najinih debat se še vedno veseli in razvila se je v strastno in kritično bralko. Branje je torej nekaj, kar lahko delimo s svojimi otroki. Tako mladi pridobivajo tudi samozavest, saj je njihovo mnenje sprejeto in nekaj velja.

Nejka Omahen Šikonja: Današnji mladostniki živijo v svetu, polnem raznovrstnih možnosti, kako preživeti prosti čas. Zato ni čudno, da se raje kot z branjem zamotijo z dejavnostmi, ki od njih zahtevajo malo ali celo nič napora. Bralna kultura je del vzgoje in se mora začeti že v zgodnjem otroštvu v okviru družine. Otrok, ki je navajen knjig in so mu na voljo v domačem okolju, bo pogosteje posegel po njih in znal ceniti čar domišljijskega sveta. Zelo težko pa je prepričati najstnika, ki se nikoli ni srečal s knjigo, razen morda v obliki obveznega šolskega branja, da je branje nekaj posebnega in daje človeku veliko več kot samo suhoparne besede. V puberteti je za to že skoraj prepozno. Danes je na voljo ogromno knjig različnih žanrov, zato bi moral vsak najti nekaj, kar ga pritegne ali zanima. A tega ne bo storil, če mu ne bo ponujeno in če mu ne bo rečeno, naj del prostega časa nameni tudi tej dejavnosti. Nekaj navdušenja lahko vzbudi šola z izbiro zanimivih del za domače branje, sodobnimi seznami za bralno značko ali drugimi dejavnostmi, ki spodbujajo in krepijo bralno pismenost. A levji delež odgovornosti ostaja na starših, ki vzgajajo in usmerjajo otroka ne le pri šolskem delu, temveč tudi pri načinih preživljanja prostega časa. Branja ni mogoče učinkovito uveljavljati s prisilo. Odrasli moramo biti zgled in poskrbeti, da je knjiga v roki nekaj običajnega, vsakdanjega, ne pa eksotični eksponat.

Rok Bohinc:

Poslušajte avdioknjige.

Berite stripe.

Obstajajo tudi "atipične knjige", kot so "Časovni stroj", knjige "Choose your own adventure", "Fighting Fantasy", "Armchair Treasure Hunt" in podobno. Razen "Časovnega stroja" sam do nedavnega sploh nisem poznal teh knjig, zdaj pa se mi zdijo noro zanimive.

Pri pouku naj gledajo DOBRE filme ali serije, posnete po knjigah.

Starši morajo biti zgled z branjem.

Učitelji in profesorji naj priporočajo dobre, zabavne in relevantne knjige.

Poglejte zabavne videe, ki povzemajo vsebino knjig.

Janja Vidmar: Čudežnega recepta ni, vsaj jaz ga ne poznam. Morda k temu pripomorejo obiski avtorjev ob zaključku Bralne značke po šolah, če zna avtor z mladimi bralci vzpostaviti pravi stik in na zanimiv način predstaviti svoja knjižna dela. Knjižničarke pogosto poročajo, da se po takšnih obiskih močno poveča obisk knjižnice.

Igor Karlovšek: Če odmislimo prisilo ali podkupovanje, lahko prepriča samo res zelo dobra, primerna knjiga, pisana na kožo tistemu, ki ga želimo pripraviti do branja. Če je otrok povsem proti, potem pač ne gre. A če je še kaj upanja, da bo vendarle prebral prvo stran, mora ta knjiga nagovoriti prav njega. To je naloga učitelja, starša ali knjižničarja – prava knjiga v prave roke.

Sebastijan Pregelj: Zelo pomemben je nabor knjig, ki jih ponudimo mladim. Na svetu je nešteto knjig. Če se z mladimi pogovarjamo in ugotovimo, kaj jih zanima, jim lahko pomagamo najti knjigo, ki jih bo nagovorila. Sam jim ob obiskih šol predlagam, naj si na nočno omarico naložijo nekaj knjig, za katere menijo, da bi jim bile lahko všeč. Vsak večer naj odprejo eno in preberejo nekaj strani; ni treba prebrati 10 ali 20, dovolj so štiri ali pet. Tiste, ki jih bo nagovorila, ne bodo odložili. Še sami ne bodo vedeli, kdaj so prebrali 20 ali 30 strani. Pomembno je, da imajo knjige pri sebi, da jih vidijo in jih lahko kadar koli vzamejo v roke. Če jih nimajo, se to zelo verjetno ne bo zgodilo.

Kaj naredi mladinsko knjigo zares privlačno za bralce?

Primož Suhodolčan: Narediti knjigo za mlade privlačno je kar zahtevno in velik izziv. Ne le, da je privlačna, mora biti knjiga z zgodbo, ki ostane med ušesi še dolgo potem, ko jo bralci odložijo. Sam sem se odločil za različna "agregatna stanja" svojih zgodb; na voljo so v tiskani, elektronski ali zvočni obliki, pa naj bralci izberejo, kar jim najbolj ustreza. Danes naj bi imele knjige za mlade vsebinske in druge dražljaje od začetka do konca pripovedi. Če zgodba ostane v spominu ene generacije, je dobra. Če gre skozi več generacij in še vedno deluje, potem je zares prava.

Davorka Štefanec: Zgodba mora biti seveda zanimiva in pritegniti bralca, a to je najtežje, saj je vsak bralec drugačen in ga zanimajo drugačne zgodbe. Na srečanjih z mladimi bralci po Sloveniji sem izvedela, da jim ni všeč dolgovezenje ali, če se izrazim z njihovimi besedami "da se nič ne dogaja". Ne marajo predlogega opisovanja, všeč so jim nenavadni karakterji, radi imajo humor, v zapletenih odnosih pa se pogosto prepoznajo. Recepta seveda ni, a ko pišeš mladinsko knjigo, se moraš popolnoma prepustiti, obuditi otroka v sebi in pogledati svet z njihovimi očmi. Pomembna se mi zdi tudi privlačna naslovnica, ki sploh vzbudi bralčevo pozornost.

Nejka Omahen Šikonja: Zelo je odvisno od bralca in njegovega osebnega okusa. Nekateri so izbirčni in se držijo le enega žanra, drugi gledajo na debelino knjige, tretji bi prebrali vse. Čedalje pomembnejši pa je tudi zunanji videz – privlačna naslovnica takoj pritegne oko. Če govorimo o vsebini mladinskega romana, mislim, da mladim veliko pomeni, če se lahko poistovetijo z glavnimi junaki. Obdobje odraščanja je naporno, polno telesnih in čustvenih sprememb, zato cenijo, če preberejo zgodbo nekoga, ki doživlja podobne stiske kot oni. Lahko gre za realističen ali fantazijski okvir, mislim, da so zanje bolj pomembni značaji, razmišljanja, odločitve in izkušnje junakov kot okolje, v katerem se dogaja zgodba. 

Rok Bohinc: Dobra zgodba, s katero lahko pobegnejo iz vsakdanjosti. Zgodba, s katero si lahko osmislijo lastne težave. Junak, s katerim se lahko povežejo. Humor. Akcija. Ljubezenski prizori. Kratka poglavja (page turnerji). Preobrati.

Janja Vidmar: Ustvarjanje za otroke in mladino pogosto poraja vprašanje, kako ujeti njihov miselni svet. Verjamem, da moramo odrasli imeti dovolj trdna stališča in širino, da zmoremo sprejemati vrednote in drugačen svet mladih, namesto da jih prepričujemo, da je naš moralni kompas edini zveličavni. Osebna etična koda ni univerzalna.

Igor Karlovšek: Zgodba mora biti "njegova" zgodba. Bralec se mora videti v njej, se poistovetiti z junakom ali junakinjo in njegovimi težavami, upanjem, pričakovanji, sanjami. Med zgodbo in bralcem mora priti do resonance, ko misli v zgodbi postanejo njegove misli, ko upa in trpi z junakom ali junakinjo, se z njim joče in se smeje.

Sebastijan Pregelj: Ko bi le vedel! Pri najmlajših se z "Medom in Pujsijem" trudim, da so zgodbe tople, malo nagajive in malo poučne. Junaka si priznata, kadar ju je strah, drug drugemu pomagata, včasih se kujata, na koncu pa ugotovita, da sta najboljša prijatelja in si povesta, da se imata rada. Pri zgodovinskih serijah za nekoliko starejše ("Zgodbe s konca kamene dobe", "Zgodbe vojvodine Kranjske") skušam zgodbo narediti napeto, pri čemer upoštevam zgodovinska dejstva, ki mi služijo kot oporne točke. Pomembno se mi zdi, da je jasno, katera stran je prava in zakaj – ter katera ni. Seveda sveta ne slikam črno-belo; vsi tavamo po veliki sivini, a junaki kljub morebitnim zapletom najdejo pravo pot. Razmišljajo s svojo glavo, prisluhnejo notranjemu glasu in ne podležejo glasu množice. So radovedni, pogumni (včasih celo preveč), imajo lastno mnenje in ravnajo, kot se jim zdi prav in pravično. A tudi junaki potrebujejo pomoč, saj niso vsemogočni. Pomembno vlogo imajo tudi ilustracije. Igor Šinkovec in Jure Engelsberger zgodbo s svojimi ilustracijami nadaljujeta tam, kjer se moje besede končajo. Zgodbam dodajata nove dimenzije in jih naredita še privlačnejše. In ja – naslovnica je zelo pomembna. Saj veste – gre za prvi vtis. Hvaležen sem tudi urednicama Ireni Matko Lukan in Gaji Kos, ki poskrbita, da ni ničesar preveč in ničesar premalo.

Katera knjiga vas je v mladosti najbolj zaznamovala in zakaj?

Primož Suhodolčan: Sam sem bil vsebralec. Kar mi je prišlo pod roke, sem prebral, ne glede na žanr, vsebino ali zahtevnost. Če sem iskren, sem najraje bral leksikone, enciklopedije, podatkovnike in podobno, saj je bila knjiga zame v tistih časih okno v svet. In stripi prav tako. Čeprav so bili takrat označeni kot šund, so danes dragocena pomoč pri vstopu v svet "pravih" knjig. Včasih so radi rekli: časi se spreminjajo in mi se spreminjamo z njimi, kar še vedno velja.

Davorka Štefanec: Moja najljubša knjiga iz mladosti je "Ronja, razbojniška hči" pisateljice Astrid Lindgren. Živo sem si predstavljala gozd, poln nenavadnih bitij, in razbojniški grad, s strelo preklan na dvoje. Seveda pa je bilo prepovedano prijateljstvo med Ronjo in Birkom tisto, ki me je navdušilo. Pogumno in neustrašno sta se zoperstavila vsem oviram in prav zaradi njunega prijateljstva sta se pobotali hudo sprti družini. Ko Ronja v nekem trenutku spozna, da stvari, ki jih roparji prinesejo domov, niso padle z neba, temveč so jih vzeli nekomu drugemu, se z Birkom odloči za drugačno življenje. Ob branju sem imela občutek, da je vse mogoče, če imaš vsaj enega dobrega prijatelja.

Nejka Omahen Šikonja: Kot otrok sem bila pravi knjižni molj, prebrala sem vse, kar mi je prišlo pod roke. Imela sem obdobje navdušenja nad pustolovskimi zgodbami, pa romantičnimi zapleti ali kriminalkami ... Rada sem imela knjižne zbirke, ker so mi nekateri junaki prirasli k srcu in jih je bilo lepo srečevati v več knjigah. Verjetno me je najbolj zaznamovala zbirka "Baletni copatki" avtorice Lorne Hill, ki je izhajala v mojih osnovnošolskih letih in me tako navdušila, da sem si ustvarila lastno knjižno zbirko. Takrat me je pisanje zares zagrabilo – začela sem izredno uživati v njem in tako sem stopila na svojo pisateljsko pot.

Rok Bohinc: "Košarkar naj bo", ker sem se med branjem knjige prvič smejal. Zbirka "Časovni stroj", ker mi je pokazala, da so knjige lahko zelo drugačne. "Kremplin" zaradi prvega stika z nekim mističnim svetom.

Janja Vidmar: "Mary Poppins". Lik čudežne varuške mi je vzbujal občutek varnosti. Želela sem si jo zase, ker je bistroumna, samosvoja in zabavna. In ker sem odraščala v pomanjkanju, sem si želela bogastva, kakršnega so bili deležni otroci v knjigi.

Igor Karlovšek: Knjiga, ki me je zares "naredila", je bila "Izgubljena na goljavah". Zgodba mladega belca in Indijanca, ki se med lovom na jelene izgubita v prostranstvih severne Kanade in sta prisiljena prezimiti v surovi pokrajini sredi polarne noči. Boj za obstanek, preživetje v naravi, ljubezen do narave – vse to je pustilo globoke posledice v meni. Iz tega črpam snov za številna svoja dela, kot so "Preživetje", "Plezalec", serija "Ognjeno pleme" in "Ognjeni trije".

Sebastijan Pregelj: V zgodnji mladosti me je povsem prevzela knjiga "Dogodivščine mravljinčka Ferdinanda". Vživel sem se v svet žuželk, ki je bil po eni strani zelo drugačen, po drugi pa zelo podoben našemu. Sprva so mi zgodbe brali, pozneje sem jih bral sam. Občudoval sem ilustracije, se poglabljal vanje, jih prerisoval in bil vesel, kadar sem na njih odkril kaj novega. Takrat sem lahko cel popoldan prečepel ob mravljišču.