Od doma na Dolenjskem smo se s tremi otroki, starimi pet, osem in 10 let, odpravili v soboto, 29. oktobra, okoli 8. ure, v miru in po zajtrku. Prvi dan smo si znova ogledali središče Zadra, do koder nam je lepa, varna in umirjena vožnja večinoma po avtocesti vzela okoli tri ure in pol. Avtomobil smo parkirali ob visokem obzidju, plačali parkirno karto in skozi mestna vrata vstopili na polotok.

Po ogledu starega središča s cerkvijo sv. Donata in ostanki ruševin bližnjega rimskega foruma ter korakanja po široki Kalelargi s sladoledi v roki smo se izgubili v labirintu barvitih zadrskih uličic. Pot ob mestnem zidu nas je sčasoma pripeljala do obale na strani Zadrskega kanala. 

Po kratkem sprehodu po rivi smo zaslišali čarobne zvoke morskih orgel, ki so navzven videti kot stopnice in ustvarjajo melodije z močjo vetra in morskih valov. Tik zraven pa smo znova skakali po instalaciji Pozdrav soncu, sestavljeni iz sončnih ploščic in s planeti Sončnega sistema.

Lep Zadar, ki smo ga v preteklih letih že večkrat obiskali, je zelo vreden ogleda tako podnevi kot tudi zvečer oziroma ponoči. Vedno in vsakič znova ponudi nove lepote, še posebej čaroben pa je ob in po sončnem zahodu. Trenutek, ko se dan prevesi v noč, je prekrasno pričakati na Pozdravu sonca, saj lahko doživite enega najlepših sončnih zahodov na svetu in zatem naknadno uživate v svetlobni predstavi solarnih luči ob sanjavih zvokih morskih orgel. 

No, mi smo tokrat preskočili romantiko, saj smo načrtovali prenočitev na otoku Ugljan, kamor smo se s trajektom iz Gaženice odpravili še podnevi. Popoldne smo preživeli sproščeno, na plažah ter športnih in otroških igriščih v okolici Preka.

V nedeljo zjutraj smo krenili dalje. Pot do končnega cilja prenočišča – Makarske – nas je sprva vodila po celotnem Ugljanu preko mostu Ždrelac na Pašman in vse do Tkona, kjer smo se vkrcali na trajekt za Biograd na moru. V priljubljenem obmorskem letovišču je sledila hitra kavica, po kateri smo nadaljevali pot proti Splitu. Ogledali smo si zgodovinsko središče ter skozi Zlata vrata vstopili v Dioklecijanovo palačo in preverili razstavo v kleti. 

Zatem smo se po dolgih, strmih stopnicah vrnili na sončno svetlobo. Nadaljevali smo sprehod po živahnih ulicah, kjer nas je na vsakem koraku spremljala pestra arhitektura palač, cerkva, spomenikov in razkošnih vil, ter se pred odhodom v avtomobil še sprehodili po lepi rivi na desno in levo, obogateni z mogočnimi palmami.

Pot smo nadaljevali po Jadranki mimo Omiša in Baške vode do Makarske. V Omišu smo na hitro ustavili za pogled proti mostu Cetina, ki tedaj še ni bil spojen. V Baški vodi smo si tik ob morju privoščili okusno kosilo in pozno popoldne prispeli v Makarsko, kjer smo prenočili. V ponedeljek zgodaj zjutraj smo se opravili proti končnemu dnevnemu cilju – Dubrovniku. Slikovita Jadranska magistrala nas je vodila skozi dolino Neretve, kjer smo se seveda ustavili na eni od stojnic in izbrali sočne mandarine, s katerimi smo se sladkali po poti. 

Namesto na Neum na hrvaško-bosanski meji smo raje zavili novi Pelješki most, ki ga je projektiral Slovenec Marjan Pipenbaher, in se na hitro ustavili v Stonu. V zgodovinskem mestecu smo se povzpeli na obzidje, ki ga imenujejo tudi evropski kitajski zid. Dolg je okoli pet kilometrov, mi smo ga prehodili le del in vmes pletli zgodbe o vitezih, vojščakih in junakih, ki so nekoč branili mesto pred nepridipravi in sovražniki.

Ob vrnitvi k avtomobilu nam je bilo pošteno vroče. Čeprav je bil že začetek novembra, so bile temperature toplo prijetne in jih je žgoče sonce še dodatno dvigalo. Zato smo se odločili, da se po nastanitvi v Dubrovniku spakiramo za na plažo in skočimo v morje. Načrt je uspel in sploh nismo bili edini pogumneži, ki so 1. novembra plavali v kristalnem morju južne Dalmacije. 

Po osvežitvi smo se ob morju peš odpravili v prelepo staro jedro, ki je že samo po sebi prava paša za oči, super pa je bilo, ker ni bilo značilne poletne gneče. Med potepanjem smo zavili v akvarij, ki je bil ravno prav velik za utrujene mlade popotnike. Po vrnitvi v apartma smo vsi popadali v postelje in trdno prespali celo noč.

Po okrepčilnem zajtrku smo se odpravili dalje do prve postojanke – očarljivega obmorskega mesteca Cavtat neposredno ob hrvaško-črnogorski meji. Med ogledom smo zavili v cerkvico, spili kavico na obali, v morju ob privezanih ribiških čolnih opazili morskega črva in poginulo moreno. Omenjeni sta morski živali, ki sta sicer značilni za Jadran, a je njuno videnje redko in zato še bolj dragoceno.

Sledilo je prečkanje meje in vožnja do Hercegnovega. Po prihodu smo si ogledali okolico in se znova okopali v morju. Zatem smo pokramljali z domačini, ki so nam priporočili ogled luksuznega letovišča Portonovi. Resnično je prava paša za oči, namenjena petičnim gostom, z restavracijami, marino, na milijone lučk, skrbno urejenimi vrtovi, bazeni, vilami in prestižnim hotelom. Cene nastanitev so bile previsoke za nas, smo pa v resortu pojedli sladoled in mini palačinke, debelo prelite s čokolado in posute s penicami, ter si krajšali čas na modernem otroškem igrišču.

Prihodnje dopoldne smo si prihranili za ogled središča Hercegnovega, kjer smo si vmes na prijazno povabilo kustodinje naključno ogledali brezplačno razstavo slik, se nato sprehodili po obzidju in zatem s sprehajalne obmorske potke znova našli smer do avtomobila. 

Iz Črne gore smo v nadaljevanju poti proti Mostarju z zanimanjem opazovali okolico, kjer se srečujejo različne kulture in je še veliko neokrnjene narave. V mesto na dveh bregovih smo prispeli okoli 15. ure, tako da smo imeli več kot dovolj časa za ogled osrčja, kjer je tudi znameniti Stari most.

Mostar nam je ostal v prijetnem spominu in s toplimi občutki smo bili prijetno dobrodošli med pristno dobrimi ljudmi. Očarali so nas tudi edinstvena arhitektura, pisane stojnice, najboljši čevapčiči z lepinjo, molitveni napevi iz mošej, naravne lepote in seveda Stari most, čigar poučno in burno zgodovino smo si ogledali v muzeju. 

Prvič so ga v 16. stoletju prek bistro turkizne Neretve zgradili Turki, med državljansko vojno pa so ga leta 2005 porušile hrvaške vojne sile. Pozneje so ga ponosno in s skupnimi močmi obnovili ter zasluženo uvrstili na seznam Unescove svetovne kulturne dediščine.

Naslednje jutro seveda ni minilo brez bosanske kave, postrežene s kocko sladkorja, ter sladkega lokuma, smokvare in baklave. Zatem je prišel čas za slovo, a še prej smo se morali nujno ustaviti v parku Zrinjevac. Namreč Mostarja nismo mogli zapustiti brez obiska spomenika legendarnega mojstra kung fuja Brucea Leeja, postavljenega kot simbolični protest zoper etnično delitev. 

Zatem smo na obrazu začutili prve kapljice in pohiteli v avtomobil. Da, zadnji dan se je zamenjalo vreme – sončno je prešlo v deževno. Na poti smo vseeno na hitro parkirali v Medžugorju in umirjeno postali v cerkvi sv. Jakoba, zatem pa deževne popoldanske in večerne urice preživeli na poti nazaj na Ugljan in se naslednji dan odpravili nazaj v topel dom.

V nekaj dneh smo doživeli prvo in zagotovo ne zadnje družinsko cestno popotovanje. Vmes smo načrtovali ne predolge poti z naključnimi postanki, ki smo jih prilagajali glede na uro, stopnjo lakote in splošno razpoloženje. Povprečno smo v avtomobilu dnevno preživeli okoli tri in največ štiri ure, veliko več in raje smo se potepali po različnih postankih in proti večeru vedno srečno dosegli končni cilj. 

Prenočišča smo rezervirali sproti po spletu in iskali kar se da ugodne nastanitve. Jedli smo tudi v avtomobilu, sicer pa v naključnih postojankah po poti, ki smo jih prej izbrali glede na spletne ocene in vtise gostov. Prtljage smo imeli malo in vsak je sam nosil svoj kovček. Lepo je bilo in komaj čakamo ponovitev.

Spodaj si lahko ogledate foto utrinke potovanja po Dalmaciji, Črni gori in BiH: