Na sončno soboto smo se z dolenjskega konca odpravili proti Obali. Imeli smo precej enostaven načrt, da bomo končno spet videli morje, sicer pa nismo imeli določene destinacije. Med potjo pa se nam je utrnila odlična ideja – domislili smo se, da bi lahko obiskali "pokopališče školjk".

Veliko smo slišali o zalivu s tisočerimi naplavljenimi školjkami. Občudovali smo tudi fotografije, a na lastne oči ga še nismo imeli priložnosti videti. Zato smo se še z večjim veseljem podali v iskanje in ... komaj našli svoj cilj. Školjščiče v Ankaranu je namreč precej skrito. Verjetno tudi namenoma, da preštevilni obiskovalci ne bi nabirali in odnašali preveč školjk. Na spletni strani Turističnoinformacijskega centra Ankaran je denimo zapisano, da si želijo, da bi školjčišče ostalo na ogled tudi prihodnjim rodovom, in da zato vljudno prosijo obiskovalce, naj si školjke zgolj ogledujejo in naj jih fotografirajo, ne pa tudi nabirajo in odnašajo iz zaliva.

Edina školjčna sipina v Sloveniji se razprostira med Luko Koper in Ankaranom. Naj vam pomagam, da bi jo lažje našli – mi smo na poti iz Kopra v navigacijo v avtomobilu vtipkali Jadranska cesta 15, Ankaran. Z glavne ceste smo kmalu po napisu "Dobrodošli v Ankaranu" na kamniti koči zavili levo ob rumenih tablah za zaliv Sveta Katarina in Kajak, kanu klub. (Če ste prišli do ankaranskega kampa in blokov na drugi strani ceste, obrnite, saj ste šli predaleč). Po nekaj metrih smo parkirali na makadamskem parkirišču tik ob morju. Nato smo šli levo in po približno 250, 300 metrih že prispeli na "pokopališče školjk".

Po pripovedi domačinov školjke nanašajo morski tokovi, uradna razlaga pa je, da je školjčišče nastalo po poglobitvi morja zaradi gradnje drugega pomola Luke Koper okoli leta 1990. V zaliv so gradbinci pripeljali mulj in blato z morskega dna. Morje ga je izpralo in razkrilo se je pravo bogastvo – na tisoče in tisoče školjk in morskih polžev. V zalivu so do zdaj odkrili 234 vrst mehkužcev, med njimi voleke, srčanke, pokrovače, leščurje. Na kopnem so našli bivališče tudi dva zelo redka hrošča, 30 vrst ptic ter druge živali in rastline. Školjčišče je torej dom ter je kot tak še bolj edinstven in dragocen del narave.

Na drugem koncu školjčišča je tudi tabla z zapisom in naslovom "Školjčna sipina dr. Janeza Drnovška". Kot spomin na njegov obisk jo je postavilo Združenje Zelena Primorska v upanju, da bi zaščitili morsko obrežje pred gradnjo tretjega pomola in Rižano, edino slovensko reko, ki izvira in se izliva v slovensko morje. Danes žal že pokojni dr. Janez Drnovšek je podprl okoljevarstvenike pri prizadevanju za zaščito školjčne sipine. Leta 2006 je ob obisku izpostavil pomembno vprašanje, ali je res primerno na majhnem koščku slovenske obale skladiščiti premog in avtomobile, ali nam res ni mar za izumrtje živali in rastlin. Slovenske obale je namreč res zelo malo – samo 47 kilometrov, dragocen zaliv pa je dolg samo okoli 170, 180 metrov.

Tudi mi upamo, da bo školjčišče ostalo za prihodnje rodove, za otroke naših otrok in morda celo njihove vnuke. Namreč zaliv je res lep in zanimiv, naše otroke je navdušil. Najprej so previdno stopali, da ne bi polomili školjk pod njihovimi stopalci, nato so veselo občudovali raznorazne školjke, prebrali tablo z opisom, preučevali, ali je črn mulj živo blato, ki jih bo pogoltnilo. Žal jim je bilo le, ker niso imeli lopatk in vedrčkov, da bi bilo raziskovanje še bolj zanimivo.

V školjčnem zalivu smo se zadržali več kot uro in še dlje bi se, če nas ne bi čakale nove morske dogodivščine, pa tudi želodčki so nam začeli glasno kruliti. Z lepimi vtisi in pljuči polnimi svežega morskega zraka smo se odpravili proti Fiesi na pešpot do Pirana. Lepo je bilo, ampak to je že zgodba za drugič.