Zakaj se to zgodi? 

Doživljanje stiske je v teh primerih nekaj normalnega, še posebej za otroke, ki gredo prvič. Otroku se porajajo vprašanja, ali ga bodo ostali udeleženci sprejeli, ali bo lahko zdržal brez staršev in bližnjih, v zadnjem času pa se kot velika ovira kaže tudi tehnološka zasvojenost. Ta zna biti za otroke v prvih dneh izredno naporna, kasneje pa je niti ne pogreša več. Do stiske pri otroku v tem primeru pride tudi, če je otrok še premajhen, zato je smiselno, da se počaka, da so otroci dovolj zreli za te dejavnosti ali da so dejavnosti krajše. 

Kaj lahko starši naredijo, da pomirijo otroka, mu olajšajo ločitev in česa naj ne počnejo?

V prvi vrsti je otroku treba zagotoviti, da bo doma vse v redu v času, ko ga ne bo doma. Če imate doma domače živali, mora otrok vedeti, da bo zanje poskrbljeno. Prav tako si je za slovo treba vzeti čas. Tudi če otrok joka že pred odhodom, naj bo to čas nežnosti in ne pridige, da je že velik in da ga vsi gledajo. Kljub temu naj starši k oddaji otroka v varstvo učiteljem ali spremljevalcem pristopijo konstruktivno, to pomeni, da otroku povedo, da bo učitelj oziroma spremljevalec tam zanj, mu na voljo in da mu zaupajo. 

Če ima otrok igračo, ki mu je zelo ljuba, naj jo vzame s seboj, saj ga spominja na starše in je na taboru ali šoli v naravi zelo pomembnega značaja, tudi če so otroci že večji. Včasih imajo nekateri otroci s seboj več plišastih igrač in jih kdaj tudi posodijo drugemu otroku. Plišaste igračke so zelo dobra tolažba in stik z domom. 

Pomembno je še sporočilo, ki ga starši dajo kot popotnico otrokom. Za najstnike je pomembno, da mu dajo sporočilo, naj se nauči kaj novega in zabava.

Kaj to pomeni za otroka, njegov razvoj, verjetno je to en velik korak? 

Če se otrok na taboru dobro počuti, mu to da občutek samozavesti pri osamosvajanju in napredovanju v njegovem psihosocialnem razvoju. V primeru, da se tam počuti izključenega, pa mu to lahko pusti še dodatne posledice. Nekateri otroci na tabore nočejo zaradi strahu, kaj bo doma in to za njih pomeni še dodatno stisko. V primeru, da otrok preveč trpi na letovanjih ali šolah v naravi, ga je smiselno poslati domov. Seveda, ko so vsi ostali ukrepi in pristopi že preizkušeni in se otrok nikakor ne more pomiriti. Če vztrajamo predolgo, lahko otrok doživi še dodatno travmatično izkušnjo, ki na njegov razvoj deluje negativno. 

Kako pripravimo otroka na odhod? 

Če je v družini varno okolje in je otrok dovolj star, je z njim seveda manj težav. V tem primeru vsaka mama in vsak oče svojega otroka dobro poznata in vesta, kaj je tisto, kar otroka umiri in mu da varnost za njegovo pot v svet. Vsekakor pa niso vsi otroci enaki, nimajo enakih značajev in navad. Za nekatere je potovanje po svetu mala malica, spet za druge mnogo težje in potrebujejo več pogovora, priprav, pojasnil staršev, dajanje občutka varnosti. 

Kako starši pripravijo sebe, saj je to velik korak tudi za starša? 

Starši morajo imeti zavedanje, da gre otrok v varno okolje, kjer ga bodo spremljali opremljeni spremljevalci, ki jim mora zaupati. Običajno imajo otroci lahko stike s starši, takrat je pravi čas, da jih dodatno spodbudijo in pohvalijo, da so pogumni, naj uživajo, se imajo lepo, spletejo nova prijateljstva ipd. 

Otrok nima nobenega domotožja. Ali to pomeni, da je najin odnos slab, če me ne pogreša? 

Pri starejših otrocih se seveda kdaj zgodi, da ne pogrešajo domačega okolja, vsaj na videz ne. V sebi si vsi želijo doma, seveda tega kdaj ne bodo priznali, še posebej ne staršem in s tem ni nič narobe, ker je to del osamosvajanja in odraščanja. Naša praksa s tabori in letovanji izkazuje, da otroci, ki nimajo doma in so v raznih institucijah, rejništvih ali imajo doma neurejene odnose, najbolj pogrešajo dom. Otroci, ki imajo doma urejene razmere, pa domače odnose pogrešajo na drugačen, manj boleč način. 

Ali je narobe, da si kot starš želim, da bi me otrok pogrešal? Sem zato slab starš?

Vsi pogrešamo starše skozi različna obdobja življenja, želimo si, da nas sprejmejo takšne, kot smo, da nas pokličejo, da nas razumejo in podpirajo. Tudi če otrok tega ne izraža, ostaja ta potreba po sprejetosti s strani staršev globoko v njem in normalno je, da si tudi starši želijo, da jih z otroci tudi v času odsotnosti veže ta posebna vez.