Malce sem pred odhodom v Cerknico 'pogooglala' in ugotovila, da je Cerkniško jezero izjemno znano. Zakaj? Ker je eno največjih presihajočih jezer v Evropi. Zdaj je, zdaj ga ni. No, devet mesecev je tam in ga lahko občudujemo. Ko sva se sprehajala s sinom, ki je radovedno kukal iz vozička, je bilo tam. Midva si nisva umislila veslanja po njem, ampak s takšnimi gumami, kot jih je imel naš voziček, sva lepo speljala prašno pot.

Dejansko pa ni bilo samo jezero vredno najinega pogleda, ampak celotna narava okrog naju. Če sem se tja odpravila nemirna, kaj bo, če ga bom morala sredi 'divjine' previti, podojiti, se je moja nemirnost tam v hipu razblinila. Nekako mirno in spokojno sem se počutila tam. Napolnila sem si dušo in srce s pozitivno energijo, ki jo oddaja narava. Pozabila sem, da sem se tisto noč kar petkrat zbudila, da sem dojila. 

Preletavale so naju različne ptice in prvič v življenju mi je bilo žal, da nisem pozorno poslušala svojega dedka na najinih sprehodih po gozdu in v hribih, da bi si zapomnila njihova imena. Metuljev, različnih žab tudi ni manjkalo. Tako da je bilo na sinovem obrazu ves čas opaziti navdušenje. Vriskal in piskal pa je tudi zraven. Srečala sva družino z dvema otrokoma, ki so nama zaupali, da obstaja tudi čebelarska poučna pot. Definitivno ta mini izlet ponovim, ko bo sin malce dovzetnejši še za takšno izobraževanje.

Prav tako nama ostane v dobrem pohod na Slivnico, kjer naj bi bil najlepši pogled na Cerkniško jezero. Ko pa bom sinu zaupala, da so tam doma coprnice, pa vem, da bo zanimanje še večje.

Navdušena, kako lepo je, sem možu predlagala, da se v času pusta tudi odpravimo v Cerknico. Ne glede na to, kateri dan si bo vzel prosto, saj traja tam kar sedem dni in povorka z Butalci na čelu, naj bi bila res zabavna, vsaj tako pravi moja sodelavka, ki vsako leto odpelje tja mulce na nedeljski karneval.