Na Dolenjskem imajo dober smisel za humor, o čemer pričajo tudi imena krajev. V okolici Mirne, Šentruperta, Mokronoga in Trebelnega lahko na primer obiščete Pekel, Puščavo in Nebesa, Veselo, Žalostno in Pijano goro, pa tudi Koromandijo. Obstaja tudi "Vrajski breg" s cerkvico in kapelo, ki narečno pomeni "v raju".

Pohod smo začeli v Šentrupertu na Dolenjskem, kjer smo pred cerkvijo parkirali avtomobil. Ozrli smo se naokrog in se odpravili desno proti bližnjim hribčkom.

Pohod se je začel umirjeno, položno. V dolini so bili otroci navdušeni nad pisanim čebelnjakom in dooolgimi zelenimi travniki, ki se raztezajo po ravnini. Po približno 1,5 kilometra se je pot začela vzpenjati in nas je vodila mimo nekaj hiš. Sčasoma smo prišli do kozolčka s staro prešo, kjer so lokalni vinogradniki postavili informacijske table s smerokazi do bližnjih zanimivih krajev. Ob njem teče potoček, v katerem se živahno vrti leseni mlinček.

Ena od tabel nas je usmerjala levo v Nebesa. Pot smo nadaljevali po poti, kjer so nam drevesa iz okoliškega gozda nekaj časa nudila senco. Po prihodu na planjavo, pa smo že zagledali vzletno ploščad v Nebesih. Hodili smo naprej po vinski cesti med strmimi vinogradi, lepo urejenimi vikendicami in zidanicami, pa tudi stanovanjskimi hišami v vasi Hom. Vmes nam je prijazen domačin ponudil sok in razložil, da se je v zanj najlepše kraje na svetu preselil pred 20 leti po odhodu v pokoj. Zdaj živi v goricah z ženo ter uživa v miru in naravi. Pozimi pravi, da je pri njih spluženo prej kot v dolini, "ker vozi tudi šolski avtobus".

Približno kilometer pod vznožjem smo si privoščili zrela zgodnja jabolka stare jablane ob cesti in nadaljevali pot v strm hrib. Otroci so se glasno pritoževali, a vseeno vztrajali. Čez nekaj sto metrov smo prišli do razcepa. Ena pot ni bila označena, na robu druge je bil kažipot z napisom Steklasova pot. Šli smo po občutku levo, namesto da bi šli pravilno po poti, imenovani po zgodovinarju, profesorju in piscu Ivanu Steklasi. Hodili smo po makadamu in kmalu srečali domačina, ki je kosil travo. Vprašali smo ga, ali smo na pravi poti, in v smehu je odgovoril: "Ja, seveda! Vse poti vodijo v Nebesa!" Napotil nas je dalje po poti, nato pa v gozd navzgor do Kresetove luže in dalje po markacijah do samega vrha. 

Ob prihodu v Nebesa se nam je odprl nebeški razgled na s soncem obsijano dolino in Šentrupert. Otroci so bili sestradani in žejni, zato smo najprej malicali in pojedli vseh šest sendvičev, ki smo jih imeli s seboj v nahrbtnikih. Nato smo se bolje razgledali naokrog. S pomočjo informacijske table smo v daljavi s prstom poiskali Gorjance, Vrhtrebnje, Kočevski Rog in ker je bilo resnično zelo lepo jasno vreme tudi Snežnik in Zaplaz (menda).

Posedeli smo na vzletni stezi za zmajarje in jadralne padalce. Oskrbnik izletniške kmetije na vrhu je ob prihodu povedal, da so ravno zadnjič imeli tekmovanje. Razložil je, da lahko z zmajem letiš daleč in da so lahko najbolj vzdržljivi v zraku tudi po več ur. Razložil je, da je koča praviloma odprta v petek in med vikendom približno okoli 12. ure, izjemoma pa tudi ob večerih ob vsaki polni luni, ko so iz Šentruperta že tradicionalno pohodi v Nebesa. Ponudil nam je pijačo in sladoled. Druge hrane nima, na željo lahko skuha klobase.

Navzgor smo šli po desni, spuščali smo se po levi strani. Malo po gozdu in nato po poti mimo ribogojnice in tovarne za predelovanje plastike, pa vse nazaj do cerkve in parkiranega avtomobila. V Šentrupertu si lahko morda še isti dan ogledate tudi deželo kozolcev. Mi si je nismo, ker so bili otroci preveč utrujeni. Je pa izlet v Nebesa zagotovo odlična ideja za sobotno družinsko druženje. Ob katerem koli letnem času, tudi pozimi.