'Če se otrok izgubi v tujem kraju, moram ostati mirna.'

Velikokrat se konec tedna odpravimo kam na izlet, včasih tudi v večja mesta, prestolnice, kjer ne govorijo slovenskega jezika, in moram priznati, da me nekatere prijateljice, ki so tudi mame, sprašujejo, ali me ni strah, da bi se sin izgubil. Ali ga imam ves čas na očeh? Ali ga ves čas držim za roko? Vedno znova jim posredujem dober nasvet Bibine svetovalke Barbare Holcman: ''Če vas misel, da boste izgubili otroka, plaši do te mere, da ste ves čas izleta v nenehnem krču in se ne zmorete z otroki sproti dogovarjati glede pravil in varnosti, je to lahko znak neke vaše nepredelane travme. Morda ste se sami izgubili kot otrok, morda se je izgubil vaš sorojenec, lahko se je kaj zgodilo kakšnemu prijatelju v otroštvu. V vsakem primeru vam tako močen strah dejansko preprečuje, da bi sebe in otroke primerno pripravili na mogoče nevarne situacije ali pa da bi v primeru nevarnosti zmogli hitro in mirno odreagirati in tako poskrbeti za varnost vseh vpletenih.''  Če vas strah hromi in ste ocenili, da je res hudo, svetuje obisk terapevta.

Tudi nadaljujem, kako moram ravnati, če se pa le zgodi to, da ga v gneči izgubim. Takrat po nasvetu strokovnjakinje kljub stresni situaciji moram ostati mirna. Dejala je, da se takrat v telesu sproži stresni odziv in močan strah, kar pomeni, da možgani ne delujejo več mirno in ne zmorejo takoj preiti na mirno razmišljanje, ki bi nam takrat najbolj pomagalo pri reševanju nastale težave. V takšnem stanju se težko spomnimo, kakšen je bil naš dogovor z otrokom, kje je naša določena varna točka, na kateri se najdemo v primeru izgube, kje in kdaj smo bili nazadnje skupaj, kaj se je takrat dogajalo … ''Zato je zelo pomembno, da se v prvem trenutku poskušamo pomiriti do te mere, da bomo znova zmogli razmišljati, kaj se je zgodilo in kako lahko situacijo rešimo in najdemo našega otroka. To lahko naredimo tako, da nekajkrat globoko vdihnemo in izdihnemo in se osredotočimo na tukaj in zdaj, na okolico, ki nas obdaja, naštevamo vse, kar okoli sebe vidimo, se oprimemo stvari, ki so okoli nas. Na takšen način bomo naše možgane in naše telo prepričali, da se vrnejo v sedanjost in se ne ukvarjajo z vsemi možnimi groznimi scenariji, ki jih poganja strah. Ko se umirimo do te mere, da zmoremo razmišljati s 'trezno glavo', se bomo lažje odločili, kako primerno postopati naprej, kako reagirati in koga vse poklicati, da nam pomaga najti našega izgubljenega otroka.''

Barbara Holcman me je opozorila, da se moram zavedati, da ob izgubi tudi pri otroku poteka povsem enak proces, tudi pri njemu se najprej sprožita stresni odziv in strah, le da imajo otroci manjšo sposobnost regulacije tega strahu kot odrasli, saj še nimajo dovolj razvitih možganov. ''Tudi zato je tako pomembno, da se z njimi pogovarjamo o pripravah na izlet, o varnostnih pravilih na izletu in izdelamo varnostni načrt. Tako bodo vse te informacije hitreje zmogli priklicati, kot če bodo morali ob vsem strahu, ki se jim je pojavil v telesu, razmišljati še o tem, kaj naj bi človek naredil, ko je v stiski. Tudi otroke lahko naučimo hitre tehnike umirjanja. Pomembno je vedeti le, da so te tehnike veliko bolj učinkovite, če jih pogosteje uporabljamo.''

V Poreču smo se, ker smo bili v času praznikov, ko je bilo turistov z vsega sveta ter so na ulice prišli tudi domačini, določili kraj, kjer se dobimo, če se ne najdemo. Bila je trgovina, ki je bila odprta ob vseh urah, kjer bi lahko sin tudi poiskal pomoč. Na pamet tudi pozna mojo telefonsko številko. Tukaj je majhen center, majhno mesto, ljudje bi sina tudi razumeli, če bi spregovoril po slovensko in jim razložil svojo stisko, večji izziv nam takšno načrtovanje v kriznih situacijah vsekakor predstavlja v večjih mestih.

Sprostitev v Poreču tudi v zimskih dneh

Odločitev, da gremo konec tedna na morje, čeprav je zima, je bila marsikomu čudna, a moram priznati, da je bila izvrstna. Imeli smo srečo, da je bilo čez dan 15 stopinj Celzija in smo se res lahko sprehajali in sprehajali, parkirišča nismo iskali v samem centru, ampak smo se kar peš odpravili od apartmaja. Nikakor nismo mogli mimo, da nismo tako kot mnogi drugi naredili kar nekaj 'selfijev' v ogromnem okvirju v obliki srca, ki je postavljen na obali. Pogled na stari del mesta je bil osupljiv in od daleč smo lahko videli najdragocenejšo znamenitost Poreča, Evfrazijavo baziliko, ki je dobila ime po škofu Evfraziju. On jo je dal prenoviti in urediti ter notranjost cerkve opremiti s prekrasnimi mozaiki. Katedralo štejejo med najbolj ohranjene zgodnjekrščanske komplekse na svetu. In seveda smo si jo morali najprej ogledati in se na lastne oči prepričati o njeni veličastnosti.

A še preden smo prišli do vhoda v stari del, nas je zaustavil v svoji mogočnosti peterokratni stolp (mimogrede tudi okrogli stolp je zanimiv), in sicer na začetku ulice Decumanusa. Prebrali smo, da je bil zgrajen v 15. stoletju, da je zanj značilen gotski stil. Sin pa je bil tako najbolj navdušen nad reliefom beneškega leva.

A gotski pridih se nadaljuje in kaže še pri hiši, zgrajeni v istem stoletju, je nekaj korakov dlje, in eni najlepših palač v mestu, t. i. palači Zucatto.

Sinu sva prepustila, da naju je vodil po ozki ulici, na kateri so številne trgovine, ki ponujajo tako rokodelske izdelke kot tudi italijansko modo, spominke za turiste, slaščičarne in restavracije. Njegov cilj je bil, da poišče romansko hišo z ogromnim lesenim balkonom v Poreču. Uspelo mu je, kajti res je drugačna od ostalih, prepoznal pa jo je tudi po zunanjih stopnicah in bifori.

Najin mali vodič se je odločil, da raziskuje naprej in da najde tempelj, ki se imenuje po bogu morja, najpomembnejšem božanstvu v rimski mitologiji. Neptunov tempelj ni v celoti ohranjen, o njem pričajo le ostanki, zato je bil sin malce razočaran. A vseeno sem mu zaupala, da je to bil eden največjih hramov v antiki, kateri so postavljeni v Istri.

V oči nam je padel tudi izjemno domiseln kip Frane Kišinića, in sicer prikazuje mamo, ki v naročju drži otroka, postavljen pa je pred blokovskim naseljem ob morju v samem centru.

Športni trenutki v Poreču

Lahko bi vstopili tudi v podvodni svet Jadrana v akvariju, pokrajinski muzej, ki velja za najstarejšega v Istri, a smo se raje odločili, da izkoristimo sončen dan in smo nadaljevali mimo pristanišča po stezah v gozdiček ob obali. Zraven je tudi urejena sprehajalna pot, primerna tudi za voziček, rolerje ali kolo, naš si je izbral skiro. Očka se je ustavil na fitnes napravah, najin dečko pa na novo urejenem igrišču na mestnem kopališču.   

Mogoče so pozimi aktualni zimski športi, toda mi smo na morju priredili pravo košarkarsko tekmo. Popoldne smo se od apartmaja odpeljali v priljubljen športni center SRC Veli Jože, kjer imajo številna igrišča za košarko, nogomet, tekaško stezo ... Žogo imamo tako ali tako vedno s sabo in na zimski dan smo se v majicah preizkusili, kdo večkrat zadane koš. In nismo bili edini tam, očitno je brezplačno in vsem dostopno igrišče zelo priljubljeno med domačini.

Idealno izkoriščen dan, napolnili smo si baterije, odmislili vse obveze in se vrnili v naš začasni domek, ki sem ga rezervirala kar prek spleta. Še preden smo zaspali, smo se zopet odločili za družinsko barvanje pobarvanke Poreč. Lahko si jo natisnete tudi vi TUKAJ in si jo shranite v mapi za spomin, kot počnemo mi.

Skrivnostni podzemni svet

Po zajtrku nas je čakal še spust v skrivnostni podzemni svet. Daleč naokoli opevana podzemna jama Baredine nas je kar vabila in pozorni smo morali biti samo na delovni čas, ki je pozimi drugačen. Spustili smo se po strmih stopnicah 15 metrov globoko in imeli vodiča, ki nas je popeljal skozi pet dvoran. Samo strmeli smo v različne kapnike, kakšna umetnost nastane, ko je na delu voda. Tudi človeško ribico smo videli in sin se je znova čudil, kako je njena koža podobna človeški. Navdušen je bil nad tem, da lahko živi tudi 100 let.  

Vsi smo prisluhnili legendi, ki kroži o tej jami. Zgodilo naj bi se v 13. stoletju. Plemič Gabrijel se je zaljubil v pastirico iz Nove Vasi Milko. Njegova zlobna mati tega ni sprejela, zato je naročila razbojnikom, da jo ubijejo. Milko so vrgli v jamo, nakar jo je Gabriel s konjem iskal. Sled za njim se je izgubila, konja so našli pri bližnji jami. Nekateri trdijo, da sta se z leti jami združila s kapanjem vode in da sta sta ostala za vedno skupaj.  

To je bil popoln zaključek našega vikend izleta in pot domov je bila sladka, saj smo si privoščili odlične fritule, kupljene v majhni trgovinici v Poreču. Kdaj drugič, v posebnem zapisu okrog praznikov pa vam razkrijem, kako je, če se v to mesto odpravite v najbolj čarobnem mesecu v letu.  

Želimo vam, da so vaši konci tedna polni avantur, zato spremljajte našo rubriko Izleti, kjer tedensko ponudimo namig, kam jo lahko mahnete na krajši ali daljši izlet, počitnice, oddih, pohod ...

Viri: osebna izkušnja, baredine.com, topdestinacije.hr, Wikipedija, myporec.com