Imava tri otroke in najin vsak dan je naštudiran, da nam vse skupaj uspe izpeljati, tako kot je treba. To pomeni, da noben otrok ne zamudi v šolo, vrtec, midva sva pravočasno v službi, popoldne je kosilo na družinski mizi, otroci ne manjkajo pri interesnih dejavnostih, zvečer gredo vsi skopani spat. Vse poteka po ustaljenem tiru. Midva pa en vikend letno iztiriva in varstvo otrok prepustiva babici in dedku.

Vsako leto oktobra za obletnico poroke pobegneva v drug kraj. Ne daleč, ne govorimo o Azurni obali, temveč na Hrvaško, v Italijo ali pa celo v slovenski kraj, kjer še nisva bila. In letos, verjeli ali ne, sva odšla v Savudrijo, obalno naselje na Hrvaškem. Kot otrok sem tam preživela čudovite počitnice s svojo babico in dedkom, kar pomeni, da je od tega minilo vsaj 30 let. Pa sva odšla obujat spomine in 'špilat' romantiko brez nekega velikega zapravljanja.

Prvi večer sva si privoščila večerjo in kot nalašč je na mizi gorela tudi mini svečka (čajna sicer). Romantično, ni kaj ... V apartmaju sva zaspala zelo zgodaj, nobenega 'žuranja' in spala sva dolgo dolgo. Nihče naju ni zbudil s kričanjem: ''Mami, ati, vstanita.'' Ko sva odprla oči, je bilo sonce že visoko na nebu. Nikamor se nama ni mudilo. Po luksuznem zajtrku (iz trgovine namreč) sva se odpravila raziskovat Savudrijo, z roko v roki, kot sva to počela pri 20 letih, ko sva bila noro zaljubljena.

Sprehodila sva se ob obali skozi kamp, kjer so le nekateri znaki nakazovali, da je bilo poleti tukaj lepo in da so se turisti zagotovo spočili od napornega vsakdana. Pot naju je popeljala do savudrijskega svetilnika, ki je visok 36 metrov. Prebrala sem, da je to najstarejši še delujoči svetilnik na vzhodni obali jadranskega morja. Pihalo je zelo močno ... burja? Ne vem, ampak definitivno sem bila premalo oblečena, zato sva se mimo vile, kamor so nekoč hodili na zdravljenje, hitro sprehodila.

Potem ko sva se ogrela s čajem, se je tudi malce segrelo in sva lahko počivala, brala in se sproščala na obali. Hvala bogu za takšno jesensko vreme, ko dežja ni od nikoder. Tudi za najino obletnico, čeprav je bilo na poročni dan pred 17 leti kar mrzlo (tako da sem pod obleko nosila bele škornje!).

Zvečer sva se odpeljala v bližje mesto, Umag, ter si tudi tam drznila, da so naju postregli z večerjo (nič nisem kuhala tri dni, in to je odlično darilo zame, ki nisem velika ljubiteljica vrtenja okrog štedilnika). Kaj vse sva si tam ogledala, razkrijem kdaj drugič, v kakšnem namigu za izlet.

Kratko, a sladko. In povem vam, da so najini vikend pobegi super za partnerski odnos. Končno se lahko v miru pomeniva tudi tiste stvari, ki se jih ne uspeva pogovoriti pred otroci. Končno lahko drug z drugim govoriva brez prekinjanja, da nekoga mudi na stranišče. Po drugi strani pa lahko uživava v blaženi tišini in tudi prebereva kakšno stran v knjigi. Noro dober občutek.

In ko sva se v nedeljo popoldne vrnila, sva doživela še eno veliko presenečenje. Otroci so pod nadzorom babice in dedka temeljito pospravili stanovanje in spekli jabolčno pito. Navdušeno so nam pripovedovali, kako so sodelovali in kako jim je uspelo vse urediti. Za nagrado so vsi skupaj šli na igrišče in se imeli zelo prijetno, čeprav naju ni bilo zraven.

Tako, zdaj smo spet skupaj, se imamo radi in živimo naprej po našem urniku ... Do naslednjega leta, ko si spet privoščiva mini izlet.