Pod 35 metrov visoko pečino globoko v dolini v Zijalu znova pride na površje ponikalnica Temenica. Ime je dobila, ker trikrat pride na površje iz temnih kraških jam, sicer pa teče pod zemljo.

Glavna rečna struga z veliki kamni je poleti na mestih suha in reka teče po kraškem podzemlju. Voda iz visokovodnega bruhalnika dere le ob visokem vodostaju, večkrat kot poleti jeseni, pozimi in spomladi. Nižje so stalni izvirčki, voda priteče na plano na več mestih in ustvarja stalno pretočnost. Pozimi lahko stoječa voda na mestih tudi zaledeni.

Dolina in drevesa nudijo osvežitev tudi ob najbolj vročih poletnih dneh. Obdajajo jo visoke strme stene, ki jim s tal težko vidimo vrhove. Levo od bruhalnika je tako imenovana Fantovska luknja, v kateri so se nekoč skrivali vojaki ali prebivalci pred tujimi napadalci, danes pa nudi zatočišče zaljubljencem, ki v skalnate stene radi zapišejo svoja imena ali kratice. V kraškem podzemlju Zijala so tudi jame, ki pa so težko dostopne, piše na spletni strani mirnopeškega turističnega društva.

Če se boste v Zijalo odpravili iz recimo Ljubljane, vozite po dolenjski avtocesti proti Novemu mestu in avtocesto zapustite na izvozu za Mirno Peč. Na lokalni cesti sledite znakom za Trebnje, nato peljite mimo Biške vasi in na vrhu hriba sledite znakom za Jelše in Zijalo levo. Za lažji občutek - iz središča Mirne Peči do vasice Jelše je približno 2,5 kilometra vožnje, nato je približno še kilometer spusta do parkirišča v dolini pri Zijalu.

Ob prihodu v dolino je manjši parkirni prostor in pot do bruhalnika kaže znak, pa tudi lesena ščuka (ali morda postrv). Mi smo avtomobil parkirali ob njej in se peš odpravili do izvira. Kratka in izredno nezahtevna pot, ki jo lahko opravijo tudi najmanjši, nas je vodila do bruhalnika. Hodili smo ob Temenici mimo klopic in kurišča. Dostop je peš, otroški voziček lahko morda pustite pri klopcah.

Sprehod je lep in spominja na vodni park. Bruhalnik je oddaljen ne več kot pet minut hoje, do njega pa vodi tabla in ga ne morete spregledati. Dostop je z dveh strani: desno po bolj zaraščeni gozdni potki in levo čez most po bolj urejeni in manj zaraščeni gozdni potki. Na levo je tudi Fantovska jama, do katere vodijo lesene stopničke. V njej so otroci preizkusili plezalne sposobnosti.

Ob prihodu k bruhalniku sta se fanta prepustila domišljiji. Vztrajno sta zahtevala tišino, "da bi slišali dinozavre". Prisluhnili smo in ne boste verjeli – kot da bi jih res slišali nekje v ozadju, v globini kraških jam ... Otroci so bili tudi navdušeni nad krastačo, ki smo jo srečali, in prepričali so me, da v luknjicah skalnatih pečin zagotovo živijo skalni škratki. Ker sem jim verjela, je bil izlet v mirnopeški vodni park še bolj pravljičen in čaroben.

In seveda ni šlo brez mokrih nog in veselega čofotanja. Na srečo smo imeli v nahrbtniku brisačo, v avtomobilu pa dodatna oblačila za preobleči se. S seboj smo imeli tudi pijačo in sadje, da smo se malo pogostili na klopcah na prostoru za piknik. Krasno je bilo in zagotovo se bomo še vrnili.