Nejc Vozelj, očka treh otrok in trener najmlajših, torej selekcije U7 in U8, se je z nami pogovarjal o tem, kako pomembno je otroke vključevati v športne dejavnosti, predvsem pa slediti zanimanjem in željam otrok ter jim omogočiti, da se na treningih zabavajo, sklepajo prijateljstva in zdrave življenjske navade, ki jim bodo koristile tudi naprej v življenju. Z njim smo govorili tudi o (ne)športnem vedenju staršev ob igriščih in o tem, kakšne so lahko posledice tovrstnega početja. Več pa v spodnjem  pogovoru. 

Kaj vas je navdušilo, da ste postali nogometni trener?

Ni bilo prav posebnega razloga, ki bi me navdušil nad tem, da postanem trener. Najverjetneje je temu botrovalo to, da sem tudi sam vse življenje treniral nogomet in sčasoma sem si želel svoje znanje in izkušnje predati naprej. V klubu, v katerem sem igral, torej v Zagorju ob Savi, so potrebovali trenerja in odločil sem se, da se udeležim usposabljanja. Opravil sem B in C licenco za nogometnega trenerja ter C licenco za trenerja tenisa. Že več kot deset let treniram otroke nogomet, poleti pa tudi tenis. 

Treniranje najmlajših mi predstavlja izziv, saj dobiš neizkušene igralce, ki se učijo temeljev in osnov igre. To ne gre čez noč. Proces učenja traja več let in ko vidiš nek napredek pri otrocih, ki so začeli trenirati s teboj in so potem nekateri od njih uspešni igralci v članski ekipi, je to nek poseben občutek ponosa in zadovoljstva. Da si bil del tega. Zame ni bistvo, da dobim že naučene igralce, ki so vsi odlični, ampak ravno obratno: da dobim v ekipo igralce, ki jih lahko oblikujem, učim in postavim temelje njihovega znanja o nogometu. 

Kako bi definirali pojem timske igre v nogometu? Zakaj je po vašem mnenju timska igra ključna za uspeh v nogometu?

Timska igra je pri nogometu že v samem štartu izjemnega pomena. V igri namreč igra enajst igralcev proti enajstim igralcem in posameznik ne zmore voditi igre, razen če res ni nek nogometni virtuoz, kot so veliki nogometaši tipa Messi, Ronaldo, ki v veliki meri določajo potek igre, a še vseeno potrebujejo ob sebi dobre soigralce, ki znajo sodelovati, podajati in pomagati pri igri. En sam pri nogometu ne more drastično vplivati na igro, brez da bi imel pri tem dobre soigralce. Individualne sposobnosti so sicer zelo pomembne, a pri nogometu vedno prevlada timska igra. 

Še posebej se to pozna pri najmlajših, kjer bi si želel igrati vsak zase. Če bi bilo po njihovo, bi vsak imel svojo žogo in igral lastno igro. A ravno to je tudi čar nogometa pri najmlajših, skupinsko delo pa pride do izraza šele pozneje, pri desetih, dvanajstih letih, ko se igra lahko že nekoliko razvije, ko si začnejo podajati žogo, sodelovati, medsebojno komunicirati. Sam menim, da je že pri otrocih preveč pritiska v smislu postavljanja in upoštevanja pravil, na nek način šablonskega igranja, bi lahko temu rekli. Otroci nimajo več nobene svobode pri igri. 

Meni pa se zdi zelo pomembno, da otrokom dovolimo prosto igro, zabavo in druženje s prijatelji. Ko smo bili mi še otroci, nam je trener podal žogo, nihče nas ni postavljal in forsiral, kje naj kdo stoji, ampak so nam dovolili, da se podimo za žogo in se pri tem neizmerno zabavamo. Na ta način smo tudi vzljubili ta šport. Zdaj pa se mi zdi, da moramo čedalje mlajše otroke že učiti strogih pravil, a meni se zdi bolje dati poudarek temu, da otrok z veseljem hodi na treninge. 

Kakšno vlogo ima komunikacija pri spodbujanju učinkovite timske igre med igralci?

Pri tako majhnih, kot sta U7 in U8 selekciji, komunikacije v smislu sodelovanja med igro še ni mogoče vzpostaviti v tej meri. Bom rekel kar tako: vsaka čast trenerju, ki mu pri najmlajših uspe doseči, da se bodo otroci odkrivali, sporazumevali med igro in sodelovali na takem nivoju. To je precej težko doseči z najmlajšimi. Ti imajo večinoma namreč začrtano določeno pot, po kateri gredo za žogo, potem pa jih po navadi še deset priteče zraven. Tam kjer je žoga, tam so tudi igralci (smeh). 

Je pa komunikacija bistvena pri starejših igralcih, U13, U15 in dalje. Tam je bistvenega pomena medsebojno sporazumevanje na terenu, ki vodi tudi do boljših rezultatov. 

Kako spodbujate otroke, da dajo prednost ekipnemu uspehu pred individualnimi dosežki? Kakšno vlogo ima trener pri negovanju timskega dela in enotnosti v ekipi?

Trener ima pri spodbujanju ekipnega duha med igralci veliko vlogo. On je tisti, ki mora poudarjati komunikacijo in sodelovanje med igralci, da se igralci med sabo pogovarjajo, se pokličejo, odkrivajo, uporabljajo določene fraze, preko katerih točno vedo, katero potezo morajo izpeljati. To je treba na treningih vaditi toliko časa, da igralcem pride v navado. V velikih klubih je to stalnica, pri nas, kjer imamo manjši klub in posledično manj članskih igralcev, je potrebnega vsakič veliko truda in vlaganja v to. Veliki klubi pa imajo po navadi to že precej dodelano, igralce že izbrane in je vse skupaj tudi lažje izvedljivo. 

Katere metode treniranja se vam zdijo najučinkovitejše za ohranjanje motivacije otrok? Je pomembno, da vse otroke vključujemo v igranje tekem, ne glede na njihovo znanje in veščine? Zakaj?

Najboljša metoda pri otrocih se mi zdi učenje skozi igro. Otrokom je najbolj všeč, če jim vržeš žogo in jih pustiš igrati. Veliko sicer delamo tudi na sami tehniki in izvedbi, a otrokom to ni tako zanimivo, kot če jim dovolimo prosto igro, kot je recimo igra lovljenja. To velja seveda za najmlajše. Medtem ko pri starejših nastopijo tudi druge metode, kot je učenje igre v prostoru. Zelo pomembno pa se mi zdi, da se vse otroke vključi v tekme, da vsi otroci igrajo na tekmah. Trenerju selekcij do U12 ne bi smel biti cilj rezultat. Ker to pomeni, da bo trener temu primerno izbral tudi ekipo igralcev, ki bodo sodelovali v tekmi. 

Je pa to težko izvedljivo pri igranju turnirjev, kjer je na voljo 14 igralcev, za tekmo pa je potrebnih le 5, jih vseh ne moreš vključiti, čeprav si to v resnici želiš. Zato poskusimo narediti čim več ekip, da čim več otrok lahko igra. Se mi pa zdi zelo pomembno vse otroke vključevati v tekme, ker navsezadnje so to samo otroci in ne profesionalni igralci. Pomembno je, da jim je šport v veselje, da radi hodijo na treninge in da ne izgubijo motivacije. V končni fazi pa ima to tudi velik vpliv na njihovo samozavest, dobro počutje, duševno zdravje. 

Veliko pa je žal takih otrok, ki jih že od majhnega forsirajo k uspehu in so pričakovanja tako velika, da otroci v obdobju najstništva tega ne zmorejo več in zapadejo v depresijo. Sam pa menim, da je treba otrokom prisluhniti, jim stati ob strani, dovoliti, da se preizkusijo v različnih športih in nadaljujejo tam, kjer si sami želijo. Saj ni samo nogomet na voljo. Pa tudi če otroku šport sploh ni všeč, so pa druge dejavnosti, ki ga zanimajo in ga veselijo. In starši smo tu zato, da jih pri tem podpremo ne glede na svoje želje. Vse preveč pa je žal takšnih staršev, ki si želijo skozi otroke izživeti svoje sanje. 

S kakšnimi izzivi se srečujete pri treniranju otrok in kako jih premagujete? 

Izzivov je precej, še posebej pri najmlajših. Saj veste, otroke vzgajamo starši, na trening torej dobim otroke iz različnih družin, okolij. Veliko je neposlušnosti, včasih je treba nekoliko povzdigniti glas, da pridobiš njihovo pozornost, da te upoštevajo. Tako da največji izziv je, da otroke motiviraš, da ti prisluhnejo, te poslušajo. A tudi če poslušajo, ne veš vedno, ali so bili v resnici osredotočeni na tisto, kar si jim želel povedati. Včasih jim pokažeš kako vajo, pa delajo vse drugo, samo to ne, kar si jim pokazal (smeh). Čeprav so te še tik pred tem gledali naravnost v oči in poslušali, kaj si jim govoril. Tako da meni to predstavlja največji izziv z najmlajšimi igralci. Moram pa priznati, da kljub temu na treningih z njimi neizmerno uživam, so namreč zelo razigrani.

Kaj svetujete staršem, ki želijo podpreti zanimanje svojih otrok za nogomet? Kaj se pričakuje od staršev med tekmami, kako so lahko v najboljšo oporo otroku in ekipi?

Staršem svetujem to, da če ima otrok željo igrati nogomet, naj ga pripeljejo na trening. Če ima željo igrati košarko, naj ga peljejo na košarko. Kakršno koli željo ima otrok, hvala bogu, da jo ima. Saj vidimo, kako otroci dandanes postajajo vse bolj apatični in brez motivacije. V današnjih časih veliko otrok sploh nima nobene želje. Kot sem dejal, veliko pa je staršev, ki skozi otroke živijo svoje sanje, kar seveda nikoli ni dobro. In to se odraža tudi na tekmah. Velikokrat slišimo zelo primitivne komentarje staršev, dretje ... Nekateri se celo stepejo na tribunah. 

Mislim, da so ob takšnem negativnem vedenju staršev otroci prestrašeni. Sicer ne vem, kako imajo doma, a mislim, da takšen 'ambiciozen' starš tudi doma otroku nenehno govori, kaj mora početi in kako mora to početi. Otrok je človek zase in mora izživeti svoje sanje, ne sanje starša. In če bo na tekmi naredil potezo, nad katero starši ne bodo navdušeni, je tam trener, ki določa, kaj bo kdo od igralcev delal. Pri starših pa narava inteligence naredi svoje, nekateri so zelo vzkipljivi, pa se spuščajo v razne debate na tribuni, drugi so bolj kulturni in znajo navijati v športnem duhu. 

Mislim pa, da smo v Zasavju še precej za časom, kar se tega tiče. Žal še vedno na tribunah vse prevečkrat slišim določeno dretje, vzklike, kletvice ... Ki nikakor ne sodijo na otroške tekme. Namesto tega bi pozval starše, da spodbujajo ne le svoje otroke, ampak tudi otroke nasprotnikov, tudi če niso odlični. Tudi odrasli, še posebej pa otroci, radi slišijo pohvalo. Čim manj negativnih misli in komentarjev torej, pa čim več pozitivnega spodbujanja. Ni treba, da mu takoj uspe. Pomembno je, da vztraja, se bori. Če mu danes ni uspelo, lahko da mu bo že jutri.

PREBERI ŠE: Kaj je treba vedeti, če mladi športnik podpisuje pogodbo?

Kdo je vaš trenerski vzornik? Se po kom zgledujete?

Imel sem precej trenerjev v svoji nogometni karieri in lahko rečem, da sem se z vsemi dobro razumel. Da bi bil prav posamezni trener, po katerem se zgledujem, ne. So pa bili vsi zame dobri trenerji, v končni fazi, če treniraš člansko ekipo v drugi ali tretji ligi, to pomeni, da moraš nekaj znati. Tako da mislim, da sem od vsakega izmed njih vzel tisto, kar mi je bilo všeč, kar se je izkazalo za dobro prakso, in oblikoval nek svoj stil, ki temelji na čim boljši igri.

Zakaj je športno udejstvovanje za otroka tako pomembno? Kaj otroci pridobijo skozi treniranje, udeležbo na tekmovanjih, turnirjih? 

Zagotovo je najbolj pomembno z vidika splošnega zdravja in počutja, pa tudi splošnega življenjskega stila, ki sledi dolgoletnemu treniranju. Zakaj? Zato ker otroci, ki prihajajo na treninge, se med seboj tudi družijo, postanejo socialni, se pogovarjajo, niso na telefonih ... Vemo, da so v današnjih časih televizija, tablice in telefoni največji sovražniki otrok. Na treningu pa otroke pustiš na igrišču, kjer se imajo dobro, se zabavajo. Mogoče jih trenerji sicer v določeni meri omejujemo pri nekaterih stvareh, a še vseeno je za nek prijateljski odnos to udejstvovanje zelo pomembno. Sam vidim pri sebi, da sem veliko prijateljev dobil ravno preko nogometa, pa naj si gre za Slovence, Hrvate, Bosance, sam sem imel vedno dobre prijateljske odnose z njimi in nobenih težav z navezovanjem stikov. 

Preko športa se torej oblikujejo tudi neka pomembna prijateljstva, socialne veščine, pristne vezi. Na drugi strani pa se otroci skozi treniranje navadijo nekega zdravega načina življenja, prehrane, gibanja, same discipline. Njihov urnik je veliko bolj urejen, umaknjeni so z ulic, kjer bi bili prepuščeni sami sebi. Oblikujejo tudi zdrav krog prijateljev in ko pridejo v obdobje pubertete, je zagotovo dobro, da imajo okoli sebe prijatelje, s katerimi skupaj držijo. Morate vedeti, da so tekme vsak vikend, treningi so trikrat do štirikrat na teden. In otroci se skozi leta navadijo na ta tempo in niti ne razmišljajo o tem, da bi šli na ulico, zabredli v slabo družbo ali posegali po drogah. 

Kakšni so vaši cilji in želje za vaše mlade igralce v smislu njihovega nogometnega razvoja?

Moj cilj je predvsem to, da uživajo v nogometu, da uživajo na splošno na treningih, da so med seboj prijatelji, da se razumejo, da so prava ekipa ... Kaj pa bo prinesel čas, pa ne vemo. Lahko, da bo kdo od njih šel trenirat kakšen drug šport, to so le otroci. Pri osmih letih še ni prvakov, nihče, ki je bil pri osmih letih dober, še ni bil pri osemnajstih letih nogometni virtuoz. Tako da otroci trenirajo, gredo skozi neko obdobje, pri šestnajstih, sedemnajstih letih pa se počasi pokaže, kdo bo in kdo ne bo ostal v nogometu. 

Zame je pomembno, da krepijo svoj športni duh in mogoče postanejo v določeni meri tekmovalni, ker zdravo tekmovalnost potrebujemo za uspeh v življenju. To se na nek način oblikuje skozi šport in želim jim, da bi bili predvsem srečni, da ostanejo prijatelji. Če bodo uspešni in dobri v nogometu, bom seveda še bolj vesel, če pa slučajno ne, pa tudi ne bo nič hudega. Pomembno je le, da otroci uživajo.