Še dobro se spomnim, ko sem v osnovni in kasneje v srednji šoli med knjižnimi policami iskala njeno ime in priimek, saj sem bila prepričana, da me vsebina knjige prav gotovo ne bo pustila na cedilu. Kvečjemu obratno. V njenih zgodbah sem vedno našla navdihe, nauke in uteho. Zdaj, ko sem že nekako odrasla, sem ob pogledu na sveže platnice njene nove knjige Vihar v meni imela kar malce treme. Mi bo knjiga všeč, čeprav je mladinska, jaz pa nisem več najstnica? Ali si bom pokvarila tiste lepe spomine na prijetno branje njenih del, če mi ne bo všeč? No, morda pa me ne razočara, sem si mislila. 

Na dopust z možem in dvema majhnima otrokoma sem v potovalni kovček potisnila lepo zbirko knjig. Za moža sem izbrala Cavazzino avtobiografijo, ker sem jo sama že prebrala in se mi je zdelo, da mu bo precej všeč. Za prvošolčka sem vzela knjigo z naslovom Past v razredu, ker sem upala, da ga bo že naslov pritegnil k branju vsebine, za malčka pa nekaj slikanic z manj besedila, ker smo še v fazi manjše osredotočenosti ob branju. Zase sem izbrala prav roman Vihar v meni. Nekoliko zaradi naslova, precej zaradi avtorice dela in nekoliko zaradi firbca, ali mi jo bo sploh uspelo prebrati. 

Med ležanjem na plaži v času po kosilu so tako mož kot otroka zaspali kar v zavetju borovcev. Sama sem se udobno namestila na deblo enega izmed dreves in v roke vzela knjigo. Zdaj, ko razmišljam, kako je bilo to videti, se mi zdi prav zabavno. Liste sem namreč dobesedno požirala in listala kot nora. Knjige kar nisem mogla spustiti iz rok. Ne le, da sem razumela vsakega izmed orisanih najstniških likov v zgodbi, razumela sem predvsem njihove starše in stisko ob misli, kako bo, ko bosta moja otroka najstnika, ujeta v zapletenem in čustvenem svetu osnovne šole. Ko se bodo dogajale prve simpatije, izdaje, prijateljstva in problemi. 

V knjigi nastopajo priljubljena in neustrašna Viktorija ter tiha in vase zaprta Tjaša, pa športnik Urban, ki neprestano tipka po mobilniku, košarkar Anej in skrivnostna Erika. Kateremu liku bosta moja otroka najbolj podobna? Sem jaz pri vzgoji podobna kateremu od njihovih staršev? Kaj si želim zanju v prihodnje? Se bomo znašli in našli? Vsa ta vprašanja so se mi podila po mislih, ko sem prebirala vsebino knjige, za katero menim, da bi jo morali prebrati tako najstniki kot njihovi starši, pa tudi učitelji. 

Na ta način bomo lažje razumeli drug drugega in se vživeli v kožo nekoga, za katerega menimo, da poznamo njegovo zgodbo. Morda pa se v resnici za njo skriva na tisoče pripetljajev, narušenih odnosov, skrbi in težav, za katere se nam niti ne sanja. O nastajanju zgodbe, njenem nauku in ustvarjanju tako posebnih, a povsem življenjskih in pristnih knjižnih likov smo se pogovarjali z znamenito mlado avtorico mladinske literature, Nejko Omahen Šikonja. 

Po kakšnem vzorcu izberete temo za pisanje knjige? Kje vse najdete navdih za zgodbe?

Navdih pride sam od sebe. Lahko se kaj zgodi, lahko kje kaj preberem, vidim ... Kar nekaj me prebliskne in nenadoma imam idejo za temo novega romana. Potem idejo še nekaj časa razvijam v glavi, si zabeležim kakšno strukturo ali oris dogajanja, razmišljam o glavnih junakih ... Šele potem se lotim pisanja.

Kakšen pa je proces pisanja mladinskega romana – ali najprej ustvarite like in okoli njih zgodbo ali obratno, si zamislite zgodbo in potem ustvarite like? Kako vam uspe tako podrobno orisati posamezni lik, kje iščete navdih ali ideje zanje?

Verjetno ima vsak pisatelj svoj proces pisanja. Težko rečem, kaj sama ustvarim prej, zgodbo ali like, ker je oboje tesno prepleteno in povezano. Morda je najprej glavni junak, ki ima neko zgodbo, ki jo želim povedati in sporočiti. Podrobna oznaka oseb pa ni noben problem, saj moji liki živijo z mano, kot bi bili resnični. To je zame največji užitek pisanja: ustvarjanje novih oseb, oblikovanje njihovih značajev, zunanjega videza, družinskega ozadja in vsega drugega. Vedno vem tudi, kaj se z njimi dogaja kasneje, po dogajalnem času v romanu. Zanje ni potrebnega posebnega navdiha, saj so možnosti in kombinacije neskončne. Tako da moji junaki ne temeljijo na resničnih osebah.

Katere so tiste ovire, na katere največkrat naletite pri ustvarjanju?

Čas. Dan ima žal le 24 ur in v zadnjem desetletju je to veliko premalo. Prej, ko sem bila mlajša, sem imela precej več svobode in na razpolago dosti prostega časa. Zdaj ob službi in družini se dan prehitro konča, pa tudi energije velikokrat ne ostane dovolj. To je glavni razlog, da sem v zadnjem obdobju pisala manj. Pač, tudi mene je ujelo življenje in vse obveznosti, ki pridejo zraven. V glavi sem imela ves čas dovolj zgodb, le časa, da bi jih zapisala, ni bilo.

Kaj je glavno sporočilo romana Vihar v meni?

S prepletanjem različnih zgodb zelo različnih junakov, tako otrok kot odraslih, sem želela sporočiti, da imamo vsi ljudje svoje težave, večje ali manjše, in da smo včasih preveč zaverovani samo v to, kar se dogaja nam, ne pomislimo pa, da morda človek tik zraven nas doživlja še hujšo stisko. Ljudje smo se naučili skrivati svoja čustva, pri marsikom se mora na zunaj vse zdeti kot iz škatlice, v resnici pa v njem vre in divja. Raznorazna socialna omrežja nas silijo v to, da objavljamo zgolj neke popolne in do potankosti obdelane podobe, ki nam jih nato vsi zavidajo. A takšne sanjske resničnosti v resnici ne živi nihče in nenehno stremenje k popolnosti ter posledično zanikanje težav slej ko prej udarita na plano. Žal ima lahko to včasih zelo hude posledice. Mladostniki so za to še toliko bolj dovzetni, ker jim hormoni ne delajo nobene usluge, pa tudi na resnično življenje, ki od nas zahteva trud, delavnost in požrtvovalnost, so vse slabše pripravljeni, saj jim mediji nenehno plasirajo čudežne zgodbe o navadnih smrtnikih, ki so z malo ali celo nič dela prišli do udobnega življenja.

Je to, da ste učiteljica, ki je vedno obkrožena z mladimi, kaj vplivalo na oblikovanje dialogov v romanu in izražanje likov? Zdi se namreč, da vedno uspete v popolnosti ujeti komunikacijo obdobja, v katerem pišete in posledično uspete tudi približati vsebino aktualnim mladim bralcem. Se strinjate?

Gotovo pomaga, da vsakodnevno delam z mladimi, saj tako ostajam v rednem stiku z njimi in sem vsaj deloma na tekočem. Je pa veliko težje, kot je bilo včasih, ko sem bila še sama v njihovih vrstah. Družba se v zadnjem času tako hitro razvija in spreminja, da je težko vse odhajati. Že samo sleng, ki ga govorijo mladostniki, je iz leta v leto drugačen, da ne govorim o vsej tehnologiji, ki jo obvladajo in uporabljajo. Veliko več moram razmišljati in tudi spraševati, če želim biti pri pisanju vsaj približno aktualna. Potem je težava še v tem, da je proces ob izdaji knjige precej dolgotrajen in včasih vmes kakšen dogodek postane že popolnoma brezpredmeten in zastarel. Zdi se mi, da je to največji problem ravno pri literaturi, namenjeni starejšim najstnikom, saj si lahko, če ne greš v korak s časom in njihovim doživljanjem sveta, zelo hitro out (ang. izpadeš).

Bi morale biti po vašem mnenju tudi knjige, ki pripovedujejo o težavah sodobne mladine, večkrat vključene v šolski učni načrt? Zakaj?

Kolikor vem, imajo učitelji vsaj v osnovni šoli precej proste roke pri tem, kaj bodo izbrali za domače branje učencev. In veliko se jih odloči za kaj sodobnejšega. Ne vidim potrebe po tem, da bi jih učni načrt pri tem omejeval. Morda pa bi lahko obstajal kakšen priporočilni seznam več. Verjetno marsikdo niti ne ve, kaj bi ponudil v branje, saj odrasli običajno ne prebirajo mladinske literature, če nimajo ravno doma kakšnega najstnika.

S čim pa ste se vi obremenjevali v mlajših letih? Na koga ste se lahko obrnili takrat po pogovor?

Uh, moram reči, da nisem bila preveč zakomplicirana najstnica. Puberteta se me je na srečo le bežno dotaknila in sem kar uspešno prebrodila to obdobje. Morda je pomagalo tudi to, da sem z nogami vedno stala trdno na tleh in nisem pretirano tavala med oblaki. Razne fantazije in hrepenenja po novih doživetjih pa sem lahko izživela tudi prek pisanja. Za pogovor sem imela vedno na voljo starše in nekaj prijateljic.

Katero literaturo najraje prebirate? Imate kakšnega najljubšega avtorja?

Po duši sem kar romantik, tako da mi vedno prija kaj s srečnim koncem. Z veseljem se vrnem stoletje ali dve nazaj in se potopim v zgodbe Jane Austen, sester Brontë, Elizabeth Gaskell in drugih. Rada posežem tudi po dobri kriminalki ali trilerju, v zadnjem času me navdušujejo zlasti Skandinavci. Drugače pa nisem preveč izbirčna, samo da je zgodba dobra in lepo teče.

Kakšna se vam zdi bralna kultura mladih?

Joj, o tem se toliko govori, kako mladi vse manj berejo, kako se slabša bralna pismenost in interes za branje in pisanje, kako so pubertetniki grozni, ker jih zanimajo samo še telefoni in računalniki ... Pa so oni še najmanj krivi za to. Najprej bi morali nastaviti ogledalo sebi in družbi, v kateri živimo. Otroci se pač ne rodijo z odporom do knjige, pa tudi vzgajajo se ne sami. Ja, bralna pismenost mladostnikov (in odraslih) se vidno slabša, kar opažamo tudi v šoli. 

A težava ni v učnih načrtih. Šola lahko otroke nauči osnov branja in pisanja ter jim v kasnejših letih ponuja njim primerno čtivo in razširja obzorja. Ne, težava je veliko globja in se skriva v splošni družbeni usmerjenosti in načinu življenja, ki je trenutno v veljavi. Otroci so že od malega z vseh strani bombardirani z različnimi aktivnostmi in možnostmi, s katerimi si lahko zapolnijo prosti čas: od različnih interesnih dejavnosti z vseh področij do računalnikov, tablic, telefonov in vsega ostalega, povezanega s sodobno tehnologijo. Le kdo bo ob tem pomislil na knjigo? Nihče, če jim ne bo na nek način ponujena. Tu pa šola ne more biti edina, ki se trudi v to smer. 

Zlasti mladostniki hitro najdejo bližnjico, kako se izogniti obveznemu šolskemu branju. Do obnove knjig pa dandanes res ni težko priti, kajne? Bralna pismenost bi se morala v večini razvijati doma in to ne pod prisilo v najstniških letih, ko težave z branjem in pisanjem prihajajo vse bolj do izraza, temveč mnogo prej. Koliko slovenskih gospodinjstev nima doma niti ene knjige? Koliko odraslih zares bere v prostem času? Koliko staršev svoje otroke včlani v knjižnico in jo skupaj z njimi redno obiskuje toliko časa, dokler se tega navdušenja ne nalezejo in jo obiskujejo sami? Koliko staršev reče svojemu otroku, naj, če mu je dolgčas, v roke vzame knjigo in mu to prepusti kot edino izbiro krajšanja časa? Če bi besedo knjiga zamenjali z besedo mobitel, bi bila analiza stanja verjetno povsem drugačna ... Ne, težava ni v današnji nemogoči mladini. To so naši otroci, torej je težava v nas in v kulturi družbe, v kateri živimo.

Pa imate morda, glede na to, da ste sami začeli pisati že v osnovnošolskih letih, kakšen nasvet za vse mlade, ki bi se želeli izražati s pisanjem in nekoč izdati svoje delo in ga ponuditi v branje javnosti? Na kaj naj bodo pozorni? Kaj naj bo njihovo vodilo pri ustvarjanju?

Naj samo pišejo, pišejo in pišejo. In zraven naj ne razmišljajo preveč o tem, komu bi svoje delo ponudili, da bi ga izdal in bi dosegel širšo javnost. Takšne stvari zahtevajo svoj čas in neko stopnjo zrelosti. Založništvo je precej krut posel, sploh v teh časih, ko interes za branje med ljudmi upada in knjiga izgublja svojo vrednost. Tudi založbe morajo od nečesa živeti in zato je težko priti zraven, zlasti neznanemu obrazu. In če se tega lotiš premlad, razočaranja in zavrnitve še toliko bolj bolijo. Zato naj samo uživajo v ustvarjanju, razvijajo nove ideje in ne obupajo ob prvi oviri. Če je pisanje dovolj kakovostno, bo že prišel pravi čas tudi zanje.