Prostor za odkrivanje talentov in zmanjševanje uporabe pametnih zaslonov

Vsako leto me otroci presenetijo s kakšnim svojim skritim talentom, kot deklica, ki sprva zgolj od daleč zadržano opazuje tekmovanje v skiroju. Ob spodbudi vzgojiteljice nato le zbere pogum in se prijavi na tekmovanje, pa čeprav ji doma govorijo, da je štorasta in na koncu osvoji prvo mesto med dekleti. Kakšna potrditev, da si lahko zaupa, da lahko opusti idejo, da je štorasta in si dovoli novih in novih izkušenj. Ali fant, ki se vedno drži v ozadju, ki na zadnji večer sprejme vlogo sovoditelja prireditve in se prelevi v imitatorja, ter nas vse pusti brez besed. 

Le iskreno in navdušeno mu namenimo najdaljši možen aplavz. Tudi on je lahko začel opuščati misel, da ni v ničemer dober. Starši namreč otroku pogosto postavljajo merila uspeha na podlagi njihovih interesov. Za fantovega očeta je bilo merilo uspešnosti šport: Če nisi dober v športu, nisi dober v ničemer. Veseli smo, da si je lahko dokazal, kako odličen je! 

V raznolikih dejavnostih ima vsak posameznik priložnost odkrivanja sebe, svojih zanimanj in svojih močnih področij. Prepoznavanje teh pripomore k občutku lastne vrednosti in za otroke, ki se v vsakodnevnem življenju srečujejo z različnimi ovirami, so tovrstne okrepitve še posebej dragocene. V socialni interakciji otroke spodbujamo k zdravemu načinu življenja, spodbuja se telesno  aktivnost na prostem, preživljanje prostega časa brez zaslonov, zdravo prehrano in dovolj spanja. 

V poletju po najdaljšem zaprtju šol zaradi covida, ko sem prevzela skupino mladostnic, starih od 14 do 15 let, me je skrbelo, kako se bodo odzvale na odvzem telefonov in možnost uporabe zgolj 30 minut na dan, kar je bistveno manj od njihovega vsakodnevnega povprečja. Mladostniki za zaslon v prostem času, torej po šoli, še dodatno porabijo od pet do šest ur. Za marsikatera dekleta je bila to kar velika sprememba. Zaradi omejitve uporabe telefona so tako doživljale različne oblike nelagodja in tesnobe. Ob zavedanju, kaj predstavlja odvzem pametnih telefonov, sem potrebovala še toliko več energije usmeriti v to, da so se vključevale v različne dejavnosti, se povezovale in zabavale ter s tem nadomestile sproščanje dopamina v njihovo telo z naravnimi dražljaji in aktivacijo čutil. Pred spanjem smo ovrednotile vsak dan in izražale so navdušenje, da se imajo lahko tako super, tudi brez pametnih telefonov v rokah. Moje sporočilo njim je bilo, da si lahko vedno znova poiščejo varne načine krepitve dobrega počutja brez zaslonov.

Razvijanje socialne mreže med vrstniki

Znotraj letovanj in taborov pogosto prepoznavamo otroke, ki prihajajo na letovanja v strahu pred vrstniki. Socialno se izolirajo in potrebujejo občutiti veliko varnosti, da bodo lahko sklepali nova prijateljstva. Vloga vzgojitelja je tukaj ključnega pomena. Oblikovati mora skupinsko dinamiko, kjer se bodo vsi v skupini počutili sprejeto, pa četudi ne bodo vsi najboljši prijatelji. Veliko časa mora preživeti s svojo skupino, da jih povezuje in vsakemu otroku posebej zagotovi, da je viden in slišan. Bolj ko se otrok čuti sprejetega, bolj bo zmogel vzpostavljati nove odnose in sklepati nova prijateljstva, zato vzgojitelji na plan potegnemo vse svoje skrite talente. Oblačimo se v kostume, da jih zabavamo, se jim približamo in ustvarjamo sproščeno vzdušje. Igramo na instrumente, ki smo jih že davno opustili, vključujemo se v športne dejavnosti, čeprav tvegamo, da nas bodo premagali tudi otroci.

Zavedamo se, da so letovanja in tabori posebno okolje, kjer se resnično lahko usmerimo v kvalitetno preživljanje prostega časa. Počitnice naj bodo namenjene pridobivanju znanja in veščin na področjih, za katere v okviru šolskega sistema ni priložnosti. Ko otroci na koncu rečejo, da so bile to Mega počitnice!, ne znajo pa konkretno razložiti, zakaj. To pomeni, da so se počutili varno, sprejeto in da so pridobili potrditev, da so dobri. Kakšna dragocena izkušnja za življenje je torej lahko teden dni počitnic.