Zakaj naj bi bilo zgodnje učenje tujih jezikov prednost, čemur je tudi naklonjena Evropska komisija?

V ozadju so sodobni pogledi in dognanja, ugotovitve, povezane z večjezičnostjo. V 19. stoletju in prvi polovici 20. stoletja smo bili predvsem v Evropi zaradi ujetosti v nacionalne države prepričani, da je večjezičnost obremenitev za posameznika, da je celo škodljiva in da je večjezičen samo tisti, ki ima tako rekoč dve materinščini. Zahvaljujoč raziskavam nevro-, socio-, psiholingvistike in drugih ved danes vemo, da prinaša večjezičnost veliko prednosti, pa naj gre za razvoj posameznika ali neke skupnosti, odnos do drugih skupnosti idr. Seveda pa moramo ob sodobnih spoznanjih o večjezičnosti spremeniti tudi razumevanje samega pojma. Tako danes ne mislimo več, da je večjezičen samo tisti, ki ima dve materinščini oz. ki dva ali več jezikov obvlada odlično, ampak govorimo o tako imenovani funkcionalni večjezičnosti ter ugotavljamo, katera področja v življenju obvladujemo s katerimi jeziki. Nekdo, ki je enojezično slovensko vzgojen, živi v Sloveniji, v službi govori slovensko, občasno pa uporablja angleščino, v prostem času pa veliko dni preživi v svoji počitniški prikolici v termah v Sloveniji, kjer se intenzivno druži s sosedi iz Avstrije in z njimi govori nemško, je prav tako večjezičen kot otrok priseljencev, ki odrašča npr. z albanščino in slovenščino, ali pa predstavnik madžarske manjšine v Sloveniji.

Vrnimo se k Evropski komisiji. Vzrokov za ohranjanje večjezične podobe Evrope je zelo veliko in poskusi razvoja v drugačno smer so imeli posebej v novejši zgodovini tragične posledice. V EU se zavedamo tudi, da prinaša večjezičnost konkretne gospodarske prednosti, izražene v milijonih, saj so raziskave pokazale, da ima vsaj receptivno obvladovanje jezika sogovornika pri sklepanju poslov velike prednosti. Vprašanje je torej, kako doseči obvladovanje tujih jezikov pri prebivalcih Unije? Model 1+2 (materni jezik + dva tuja jezika) je cilj, ki si ga je zastavila Evropska komisija in ki ga najlaže dosegamo tako, da že majhnim otrokom omogočimo pridobivanje tujega jezika, kar pa mora potekati na otroku primeren način. Pri tem je treba slediti uspešnim didaktičnim pristopom, zlasti velja izpostaviti najuspešnejši pristop CLIL. To je zapisano v Akcijskem načrtu EU Spodbujanja in učenja jezikov iz leta 2003 in temelji na ugotovitvah znanosti o usvajanju jezikov v otroštvu.

Starši se običajno ločijo na dva pola: tiste, ki idejo zgodnjega učenja zagovarjajo, in druge, ki menijo, da je to nepotrebno obremenjevanje otrok.

S stališča raziskovalk in s stališča dveh mam lahko zagovarjava samo prvo stališče. Pri tem se lahko spet vrneva na zgoraj povedano o večjezičnosti. Ko razumemo, da je razvijanje večjezičnosti koristno, in ko vemo, kako usvajamo jezike v otroštvu, nimamo težav ali predsodkov pred zgodnjim učenjem. Seveda je pri tem odločilnega pomena, da bo naš otrok tuji jezik v šoli ali kjer koli že usvajal primerno njegovi starosti. Zgodnje učenje, ki poteka v skladu z načeli uspešnega zgodnjega pridobivanja tujega jezika, nikakor ni obremenjevanje otrok. Misliva, da lahko razumeva starše, ki so proti zgodnjemu učenju tujega jezika in ki menijo, da je to obremenjevanje otrok. Ti starši so si to mnenje predvidoma ustvarili na osnovi lastnih izkušenj učenja tujega jezika v šoli. To se je začelo pri njih pozneje (pri 10 letih) in povezujejo ga z neskončnim učenjem posameznih besed, slovničnih pravil, tudi z učenjem besedil na pamet in reproduciranjem naučenega, vse to jim je vzelo precej energije, rezultati pa so bili večinoma v praksi, v realnem življenju, neuporabni. Če bi zgodnje učenje potekalo tako, potem je to res obremenjevanje otrok.

Če naš otrok ne želi hoditi k pouku tujega jezika (v vrtcu ali šoli ali kje drugje), potem pouk ne poteka primerno njegovi starosti. Lahko pa, da ima jezik tako zelo malo prestiža, da zanj ni nobene motivacije. Vendar so to redki primeri, otroci so namreč navdušeni nad vsakim jezikom. Petletnika ali sedemletnika lahko učiš svahili ali pa baskovščino, če je le pouk zanimiv. Seveda starši, ki so prepričani, da je tuji jezik obremenitev, ne bodo ustvarjali okolja, v katerem bi bilo dovolj motivacije za učenje. Večina današnjih staršev v svojem otroštvu ni bila deležnih zgodnjega učenja tujih jezikov, ker ga preprosto še ni bilo ali pa je bilo izvajano starosti neprimerno. Torej lahko govorimo o izpolnjevanju ambicij staršev, vendar ne vidiva nič narobe v tem, da nekdo poskrbi za to, da bo njegov otrok npr. kaj povedal po nemško in nekaj razumel, ko bo družina šla kolesarit v Avstrijo, in ne bo jecljal in bil v zadregi ob komuniciranju v tujem jeziku, kar se pogosto dogaja staršem.

Seveda je najugodneje, če nam zgodnje učenje tujih jezikov ponudi vrtec ali šola, ki jo naš otrok obiskuje. Žal v Sloveniji na tem področju ni nobene sistematike (izjema sta npr. waldorfski šoli) in nekatere šole bodo ponudile tuji jezik v okviru zunajšolskih dejavnosti, fakultativnega pouka ali vključenega v sam pouk. Ker zgodnje učenje v šoli ni uvedeno sistematično, nimamo zagotovila o t. i. vertikali oz. sistematičnem nadgrajevanju in poglabljanju znanj. Poznava otroka, ki se je nemščino začel učiti štirikrat (vrtec, prvi razred OŠ, sedmi razred OŠ, prvi letnik gimnazije). Žal tudi predlog Bele knjige, ki je bil predstavljen letos, ne zagotavlja doseganja ciljev zgodnjega učenja in razvijanja večjezičnosti posameznika. No, to je področje jezikovne in šolske politike. Če pa se sprašujemo o samem izvajanju zgodnjega učenja, potem seveda ne moremo mimo CLIL-a. Ne samo omenjeni Akcijski načrt EU, ampak tudi drugi viri navajajo na prvem mestu CLIL kot najuspešnejši pristop poučevanja tujih jezikov. Učitelj tujega jezika, ki obvlada ta pristop in sodeluje z razredno učiteljico, ali pa učitelj razrednega pouka, ki je jezikovno izjemno dobro podkovan, sta najustreznejša za izvajanje CLIL-a v času zgodnjega učenja. Bistveno pri vsem tem pa je, da tako eden kot drugi razumeta, kako moramo poučevati otroke v tej starosti in kako usvajamo jezike, ko smo stari približno od štiri do 10 let.

Kaj je CLIL? Kratica pomeni Content and Language Integrated Learning in mogoče ne pove dovolj, druga poimenovanja v slovenskem prostoru so npr. dvojezični pouk, jezikovna kopel idr. Predstavljajte si Spoznavanje okolja v 2. razredu OŠ. V razred pride učiteljica tujega jezika, ki v dogovoru z razredno učiteljico uro izvede v celoti ali pa določen del učne ure v tujem jeziku. Vendar ne uči jezika, ampak spoznavanje okolja. Tema je npr. Plovnost – kateri predmeti plavajo, kateri se potopijo v vodi? Učenci skupaj z učiteljico predvidevajo, kakšna je (ne)plovnost predmetov, potem v skupinah predvidevanja preizkusijo tako, da predmete dajejo v vodo, nato rešijo nalogo v delovnem zvezku in se še kaj pogovorijo. In kje je tukaj tuji jezik, če pa je bilo na programu spoznavanje okolja? Jezik je prisoten kot sredstvo za komunikacijo, in ne kot cilj. Ko našemu otroku v zgodnjem otroštvu pojasnjujemo (pokažemo, ponazorimo ...), da ne sme domačega kužka vleči za rep, ker bi ta rad odšel v svojo uto in spal, tudi ne pojasnjujemo, da je kužek samostalnik moškega spola, da ukazujemo z velelniki in od otroka ne zahtevamo, da za nami ponavlja določene besede ali celo stavke. Ravno tako mu naših besed ne prevajamo v nek drugi jezik! V tem je CLIL podoben naravnemu usvajanju jezika in je uspešen, a tudi zanimiv. Če drži, kar pravi ameriški jezikoslovec Steven Pinker, je jezik instinkt, ki se aktivira po neki naravni poti, in to velja izkoristiti tudi v pouku tujih jezikov. In ker je vsako poučevanja tujih jezikov vedno ustvarjanje nekakšnih umetnih situacij, nikoli ne more biti tako uspešno kot CLIL, ki je neke vrste naravna situacija.

Pri tem je nujno povedati še naslednje. Zgodnje učenje in CLIL sta odlični poti, po katerih lahko v šole vpeljemo neangleščine. Danes je seveda obvladovanje angleščine nujno (skorajda že sodi k spretnostim, kot je izpit za avto ali osnovno obvladovanje računalnika), vendar pa ni dovolj. Če bomo vsi znali samo še angleško in ne drugih tujih jezikov, izgubljamo komparativne prednosti, kar je posebej slabo za gospodarstvo. Torej model 1+2 ne pomeni materinščina + angleščina + angleščina, ampak dva različna tuja jezika. Otroci so za angleščino izjemno motivirani, ampak ne tako zelo v času zgodnjega učenja. Neangleščino učimo veliko lažje v vrtcu in OŠ do 10. leta, ko ni še izražena zunanja motivacija, ki jo pogojujejo glasba, filmi, televizija, računalnik idr. Če danes v prvem razredu OŠ v Sloveniji začnemo z neangleščino (Evropska komisija predlaga predvsem jezike sosedov) in z njo nadaljujemo v vseh razredih, nekje v četrtem razredu pa priključimo angleščino, imamo ob koncu OŠ izjemno dobre rezultate, in sicer oba jezika nekje na nivoju A2 Skupnega jezikovnega evropskega okvira. Obratno bomo imeli angleščino na A2, neangleščino na pa celo na slabem A1 nivoju. Škoda truda otrok, učiteljev in staršev.