Kakšni so znaki, simptomi hipotonije?

Znaki in simptomi se navezujejo na slabšo mišično aktivnost, dojenčkova ali otrokova drža in gibanje se po kakovosti razlikujeta od tistih z normalnim mišičnim tonusom.

Ali nižji mišični tonus določenih delov telesa poskuša otrok nadomestiti s povišanim mišičnim tonusom drugih delov telesa?

Običajno otrok z normalnim mišičnim tonusom nima težav s stabilnostjo, saj stabilen trup omogoča gibanje rok, nog in glave. Pri otrocih z nižjim mišičnim tonusom pa stabilnost v trupu ni prisotna oziroma je slabša. Ker stabilnost potrebuje, jo začne graditi na napačnih mestih (tam, kjer potrebuje za to manj usklajevanja mišic). Pri stabilnosti v trupu je treba uskladiti delo sprednjih, zadnjih in preostalih mišic trupa, kar zahteva usklajeno mišično aktivnost. Hipotoni otroci tega niso zmožni. Posledično jim je mišice lažje preveč ali premalo aktivirati. Da se počutijo stabilne, običajno preveč aktivirajo mišice ramenskega obroča in zadnje strani telesa. To napačno aktiviranje mišic pripelje do pretiranega iztegovanja, kar pa je ravno obratno od normalno potekajočega dojenčkovega razvoja. Ker ni stabilnosti v trupu (proksimalno), si jo gradijo tako, da pretirano aktivirajo mišice distalnih delov telesa, kar se kaže v ''zategnjenosti'' nog, rok, ramenskega obroča …

Se dojenček tako že rodi? Zakaj se to pojavi oz. posledica česa je?

Vzroki za nižji mišični tonus so lahko prirojeni ali pridobljeni. Med prirojene lahko štejemo razne motnje presnove (fenilketonurija), delovanja centralnega živčnega sistema (CZŠ) (genetske spremembe, okvare, prirojena obolenja, sindrome …), v delovanju mišic (mišična, živčno-mišična obolenja …) … Med pridobljenimi pa so poškodbe CZŠ ob rojstvu ali po rojstvu, kot so razne krvavitve ali pomanjkanje kisika. Ne smemo pa pozabiti tudi na okužbe, ki prav tako lahko pustijo posledice na CZŠ, in seveda poškodbe zaradi padcev.

Najpogostejši vzrok nižjega mišičnega tonusa je družinska genetika. Brez kakršnega koli vzroka se otrok rodi z nižjim mišičnim tonusom, ki ni posledica nobene od prej omenjenih stanj. V nekaterih družinah se nižji mišični tonus prenaša iz roda v rod in na ta pojav ni mogoče vplivati, saj je genetsko pogojen. Tako lahko velikokrat opazimo, da imajo tudi starši in stari starši težave z mišičnim tonusom, ki ni pogojen z možgansko okvaro, genetskimi boleznimi … To je prirojeno in starši ne morejo vplivati na to, lahko pa poskrbijo, da bo tak otrok dobil pravilne čutno-gibalne izkušnje, in s tem preprečijo težave, ki se lahko pojavijo pozneje v življenju.

Zdravniki to opazijo že v porodnišnici ali je za to pristojen pediater na prvem pregledu?

Če je nižji mišični tonus zelo izrazit, ga zdravniki lahko opazijo že v porodnišnici in posledično morajo tudi primerno reagirati. V tem primeru je dojenčka treba takoj napotiti do razvojnega pediatra, ki bo ocenil resnost stanja. Če se izkaže, da je stanje resno, je potem treba čim prej začeti tudi z razvojnonevrološko obravnavo pri fizioterapevtu, ki je za to ustrezno usposobljen.

Če pediatri v porodnišnici nižjega tonusa ne opazijo, kljub temu da je prisoten omenjeni problem, je potem na vrsti otrokov osebni pediater. Če kaj ni v redu, velikokrat opazijo tudi starši, ki potem pediatra še dodatno opozorijo, na kaj naj bo pozoren pri pregledu.

Ali je dobro, da mamica z dojenčkom obišče razvojno ambulanto? Je potrebna nevrološka obravnava?

Razvojno ambulanto običajno obiščejo le tisti dojenčki in starši, ki dobijo napotnico od otrokovega pediatra, ki je posumil, da nekaj ni v redu. Vendar imam občutek, da z napotitvijo v razvojne ambulante velikokrat odlašajo, in sicer zaradi prevelikega števila otrok z omenjenimi težavami in nezadostnega števila ustrezno usposobljenega osebja. Če se pri razvojnem pediatru ugotovi, da otrok potrebuje razvojnonevrološko obravnavo, potem je otrok napoten na nevrofizioterapijo, kjer običajno spet čakajo na vrsto, spet zaradi velikega števila otrok. Ali pa so naročeni enkrat do dvakrat na mesec, kar pa je za kakovosten in boljši napredek absolutno premalo. Zaradi tega se veliko staršev odloči še za dodatno samoplačniško obliko nevrofizioterapije.

Lahko mamica tudi doma izvaja določene vaje, ki bodo pripomogle k večji gibljivosti, povečanemu mišičnemu tonusu vseh delov telesa, normalnemu razvoju? Je rešitev baby handling?

Handling vsekakor je prva in osnovna stvar, ki jo mora terapevt razvojnonevrološke obravnave pokazati staršem. Vendar le-ta pri otrocih z nižjim mišičnim tonusom ni nujno dovolj. Handling kot tak je na splošno priporočljiv za vse dojenčke, saj starši nikoli ne morejo biti čisto prepričani, da njihov otrok nima težav. Če je otrok star pol leta in pediater šele takrat ugotovi, da so prisotne težave, to pomeni, da so starši zamudili že pol leta pravilnega ravnanja s svojim otrokom in po možnosti njegove težave z nepravilnim ravnanjem še povečali.

Če so težave prisotne, je potrebna tudi nevrofizioterapija, ki pa ima na otroka večji in boljši učinek, če starši z otrokom pravilno ravnajo. Primarna naloga staršev je ravno to pravilno ravnanje z otrokom.

Lahko pa fizioterapevt staršem pokaže in razloži tudi kakšno vajo, če se mu zdi, da jo bodo starši zmožni pravilno izvajati. Velikokrat se namreč zgodi, da starši želijo v svoji veliki vnemi otroku pomagati, vendar z nepravilnim izvajanjem vaj vse skupaj še poslabšajo. Pri tem je res pomembno sodelovanje med starši in fizioterapevtom.

Če starši zanemarijo razvojne težave otroka, kaj se lahko zgodi? Je lahko okrnjeno, slabše, nepravilno ali poznejše otrokovo sedenje, plazenje? Lahko dejansko to vpliva tudi na prve korake?

Starši so prvi, ki morajo pokazati zanimanje za svojega otroka in mu omogočiti, da bo njegov razvoj, kolikor se le da, kakovosten, in mu pri tem pomagati. Tu ne govorimo o samoplačniških fizioterapijah in podobno, ampak vsaj o tem, kar nudi naše zdravstvo in za kar tudi plačujemo zdravstveno zavarovanje. Če kljub temu starši za pomoč svojemu otroku niso zainteresirani, potem to lahko za sabo potegne veliko stvari. Če gre za možgansko okvaro (krvavitve, pomanjkanje kisika …), potem lahko dejansko otroku odvzamemo možnost svobodnega gibanja za vse življenje.

Tudi pri lažjih oblikah hipotonije so lahko posledice resne, če stanja ne vzamemo resno. Vsekakor lahko pričakujemo zakasnel motoričen razvoj. Vendar glavni problem pri tem ni samo kasnejše napredovanje v motoričnem razvoju, ampak tudi njegova kakovost. Ni samo pomembno, da se otrok začne obračati, sedeti, kobacati po vseh štirih, vstajati, hoditi, predvsem je ključno to, s kakšno kakovostjo to naredi. Kobacanje po vseh štirih je lahko zelo nekakovostno, pa se otrok kljub vsemu premika. Ta kakovost potem vpliva tudi na nadaljnji razvoj in na vzorce gibanja in drže, ki jih uporabljamo vse življenje. In če so ti vzorci nekakovostni, se lahko pozneje v otroških, najstniških letih pojavijo težave s hrbtenico (skolioze, kifoze, bolečine v križu …), bolečine v kolenih, glavoboli …

Mnoga leta nepravilnih vzorcev gibanja in drže zagotovo privedejo v odrasli dobi do raznih obrab kolkov, kolen, nepravilnih obremenitev, težav s hrbtenico …

Prav zaradi vsega tega je pomembno že od prvih dni po rojstvu dajati poudarek kakovosti, in ne količini. Predvsem je to pomembno pri tistih otrocih z nižjim mišičnim tonusom, katerih motoričen razvoj sploh ne zaostaja za vrstniki in v nekaterih primerih celo prehitevajo. Treba je poudariti, da je tu problem stabilnost otroka, ki iz enega položaja hiti v drugega, ker določenega težko zadrži dlje časa. Motoričen razvoj pri takšnih otrocih časovno ne zaostaja, je pa resnično vprašanje glede kakovosti njihove stabilnosti. Dejansko so ti otroci ves čas v gibanju in po besedah staršev ne znajo biti pri miru, kar vsekakor kaže na pomanjkanje stabilnosti telesa.