Še posebej v trenutni situaciji, ko smo omejeni z določenimi ukrepi in primorani večino časa preživeti za računalnikom, se otroci soočajo s posledicami, med katere spada tudi prekomerna telesna teža. Več o tem si lahko preberete TUKAJ. Tokrat pa vam predstavljamo zgodbo matere, ki je težavo z debelostjo svojega otroka vzela resno in se je lotila na več različnih načinov. Kakšnih, lahko preverite nekoliko nižje.

Debelost pri otrocih je ena izmed pogostejših težav današnjega časa in otrok ne prizadene le fizično, temveč tudi duševno. Otroci, ki se spopadajo s prekomerno telesno težo, se namreč vsakodnevno spopadajo tudi z nižjo samopodobo in zbadljivkami sovrstnikov, kar izjemno močno vpliva na njihovo samozavest, čustva in počutje. Prav gotovo ste se večkrat vprašali, kaj ste naredili narobe, da se je to sploh zgodilo. Mama, ki je objavila zapis o tem, kako se je sama spopadala s podobnimi občutki, vam ponuja odgovore. 

"Vsakič, ko se vaš otrok vrne z dvorišča in vam žalostno prizna, da ga je nekdo od vrstnikov poklical z zbadljivim vzdevkom, se najbrž počutite krive in odgovorne za nastalo težavo. Niste bili dovolj pozorni na prehrano otroka, niste bili pozorni na razvoj njegovega duševnega zdravja, niste bili dovolj dober zgled, enostavno ste bili preokupirani s svojim delom in opravki," je zgodbo začela mama in nadaljevala: "Moj sin je v času osnovne šole precej trpel zaradi težav z debelostjo. In kdor se je boril s podobno težavo, se še predobro zaveda, da gre ponavadi za začaran krog, iz katerega je težko izstopiti. Težko je namreč razumeti, kaj je vzrok in kaj posledica težave ter kakšen bi moral biti vaš prvi korak k reševanju le-te. In ko rečem, da je moj sin trpel, mislim da je res precej pretrpel. Socialno je bil izključen iz družbe zaradi svoje debelosti. V igri ni dohiteval svojih sovrstnikov. Ko ste stari devet let, namreč celotno druženje temelji na igri in aktivnostih. Vse vrste iger so vključevale gibanje in motorične sposobnosti, ki so pri mojem sinu vzbujale nelagodje in posledično se jih je izogibal."

 "Če dalj časa zavračaš igro in druženje, te vrstniki začnejo ignorirati in kaj kmalu se zgodi, da te nihče več ne povabi k igri. Nato pride do faze, ko se sam izogibaš druženju, da bi se na ta način izognil tudi nepotrebnim zbadljivkam, raven samospoštovanja posledično upada, predstava o telesu, v katerem se nahajaš, pa postaja vse slabša. Pri sinu sem opazila, da je v tistem obdobju uteho iskal v hrani in sam sebi posledično nehote še dodatno škodoval. In v tej točki se je začel pekel. Tako zanj kot zame," je o težavi iskreno spregovorila mati in nadaljevala: "Kje začeti? Mene, kot mater, ki se nikakor ni mogla nehati kriviti za sinovo stanje, je zanimalo predvsem, kdo od naju bi moral prvi izstopiti iz začaranega kroga. Moj sin se je še predobro zavedal, da ima višek kilogramov in da je zaradi tega nesrečen. Jaz pa sem videla nekoliko širšo sliko. Odločila sem se zazreti vase. Občutek krivde namreč ne pelje nikamor, situacija je, kakršna je in potrebne bodo spremembe. Kakršne koli." 

"Zavedala sem se, da je treba poiskati strokovno pomoč in poiskala sem ustreznega psihoterapevta za svojega sina, vzporedno s tem pa sem tudi sama uvajala spremembe pri prehranskih navadah vse družine. To je bila bitka, ki smo jo morali dobiti vsi skupaj, drugače je zmaga že v naprej izgubljena. Naš skupni cilj je bil dolgoročen: želim si, da moje dete usvoji zdrave prehranske navade, pozitivno mišljenje o sebi in da bo dolgoročno užival v telesnih dejavnostih," je bila vztrajna mama. "Ker se je sin nahajal v pomembni fazi fizičnega razvoja, sem se po posvetu s pediatrom odločila, da se ne bova osredotočala na izgubo teže, temveč bova stremela k temu, da teže ne bo več pridobival. Če bi ostal na svoji teži, obenem pa rastel, bi to pomenilo pravzaprav izgubo viška kilogramov, mar ne?" se je takrat spraševala mati. 

"Spremembe, ki smo jih uvajali v prehranske navade, so prihajale postopoma. Dogovorili smo se, da se najprej znebimo vseh sladkarij in industrijsko predelanih prigrizkov. Kot 'grešni dan' smo uvedli en dan v tednu, ko je lahko vsakdo izmed nas izbral eno poslastico po svojem okusu in se pregrešil. Vsekakor je bila to zahtevna naloga, saj je bilo treba načrtovati vsak dan tri zdrave glavne obroke in dve malici. Na mizi so se zvrstili novi okusi, ki jih sprva nikakor nismo mogli sprejeti, veliko smo preizkušali in večkrat iskali kompromise, vedno pa smo vsi skupaj vztrajali proti cilju. In kar je najbolj pomembno, tudi ko se zavemo, da pride kakšen dan, ko nam spodleti, drug drugega opomnimo, da je jutri nov dan in da nadaljujemo skupaj proti cilju," je še zaključila mama. 

Vir: Roditelji.hr.