Selektivni mutizem je anksiozna motnja, zaradi katere otrok zunaj varnega domačega okolja oz. v manj znanih socialnih situacijah ne govori – ne govori niti z odraslimi niti z vrstniki, četudi gre za družinske prijatelje ali razširjeno družino. Starši so velikokrat zmedeni, saj otrok doma normalno govori in je celo zelo klepetav. Vzrok za to vedenje je strah. 

Tako kot pri drugih anksioznih motnjah tudi pri selektivnem mutizmu vzrok za njegov pojav ni eden, ampak jih je več. Selektivni mutizem nastane kot posledica prepletanja genetskih predispozicij in dejavnikov iz okolja. Otrok, ki razvije selektivni mutizem, velja za občutljivega, se težko prilagaja na spremembe, nekateri pa imajo tudi nizek prag občutljivosti za dražljaje, kot so dotiki, zvoki in vonji. Občutljivi otroci so nagnjeni k razvoju anksioznih motenj, ali bodo razvili selektivni mutizem in druge strahove, pa je odvisno od pomembnih življenjskih dogodkov. Mednje vsekakor spadajo ločitev od staršev ob odhodu v vrtec, razne izgube, smrt, selitve ter soočanje z drugačnimi kulturnimi pravili in vrednotami. 

Kaj lahko naredijo starši?

Velikokrat je zelo težko sprejeti, da je otrok drugačen, da ni tak kot drugi otroci, da noče ostati sam na rojstnih dnevih, da nima prijateljev ali da ga ne moremo pustiti na popoldanskih dejavnostih in si vzeti minutko zase. Neprijetno je, ker te vsi sprašujejo, zakaj ne govori, ko se na obisku skriva za teboj, in še bi lahko naštevala. 

Zelo pomembno je sprejeti svojega otroka takega, kot je, in ga spodbujati, da lahko postane kar najboljši. Če ga želimo zares sprejeti in razumeti, moramo najprej razumeti, kaj je selektivni mutizem. Pomembno je, da starši razumejo selektivni mutizem in vedo, kako otroku pomagati. Ni dovolj, če ve samo mama, oče pa otroka sprašuje, zakaj se danes na obisku ni igral, zakaj ni odgovoril, ko ga je teta nekaj spraševala, in podobno. Vprašanja o tem, zakaj ne govori, otroku s selektivnim mutizmom povzročajo še dodatno anksioznost, občutek neuspeha in vtis, da je z njim nekaj narobe. 

Izpostavljanje novim situacijam

Ker osnovna zakonitost anksioznosti, fobij in tudi selektivnega mutizma pravi, da se strah poveča, če se izogibamo strašljivim situacijam, in zmanjša, če se soočamo z njimi, je zelo pomembno, da otroka spodbujamo, naj gre na rojstni dan, obisk, popoldansko dejavnost in podobno. Ne pustimo ga tam, ker mu bo to preveč stresno in bo želel oditi oz. končati neko dejavnost, ampak mu počasi vlivamo zaupanje vase.  Ko je moj sin hodil na telovadbo, sem na začetku sedela v telovadnici, ker sicer ni želel ostati. Postopoma pa sem se začela umikati, saj je tako ugotovil, da bo preživel tudi brez moje prisotnosti. Najprej sem šla ven za 10 minut, pozneje za 15 minut, nato že za 20 minut. Na koncu sem ga lahko oddala in ga prišla iskat, ko se je telovadba končala. Ko ga je oče peljal na rojstni dan in ga tam pustil malo na silo, je dobil čez 15 minut klic, da želi sin domov. Tako ga ni naučil, da bo preživel, ampak da ne zmore.  Pomembno je, da pri tem postopnem »izginjanju« sodelujete z otrokom in se držite dogovora ter ga ne silite, ampak spodbujate Če bo večkrat ugotovil, da bo kljub neprijetnim občutkom preživel, mu bo lažje. Pomembno je tudi, da osebi, pri kateri otroka puščate, poveste za selektivni mutizem in za kaj gre. 

Preokvirjanje vprašanj

Odrasli otroku velikokrat nezavedno postavljajo vprašanja, na katera je mogoče odgovoriti z »da« ali »ne«. Otrok s selektivnim mutizmom bo na tovrstna vprašanja zagotovo pokimal, četudi z osebo že govori. Pomembno je, da otroka spodbujamo – ko je seveda pripravljen – da ne utrjuje vzorca neverbalne komunikacije, ampak uporabi svoj glas. To storimo tako, da vprašanje druge osebe spremenimo v vprašanje z dvema ali tremi izbirami ("Boš sladoled?" pretvorimo v "Ali boš čokoladni ali jagodov sladoled?"). To storimo tudi takrat, ko drugi postavijo odprta vprašanja, npr. "Kaj boš pil?". Otrok s selektivnim mutizmom ni sposoben odgovoriti na odprta vprašanja, saj povzročijo preveč anksioznosti. Ko moja prijateljica vpraša mojega sina, kaj bo pil, jaz spremenim vprašanje in ga vprašam, ali bo pil cedevito ali sok. 

Pomembno je tudi, da otroku damo dovolj časa, da odgovori (vsaj pet sekund). Velikokrat odrasli prehitro posežemo vmes in tako otroka prikrajšamo za pomembne izkušnje. Zelo pomembno je, da ne odgovarjamo namesto otroka.

Igralne urice

Priporočam, da vsaj enkrat ali dvakrat tedensko organizirate igralne urice pri vas doma. Tako se bo lahko vaš otrok v varnem domačem okolju družil s svojimi vrstniki iz šole oz. vrtca. Na začetku se igrajte z njimi in uporabite igre, pri katerih mora otrok povedati eno besedo (mrzlo-vroče, poplava-požar-potres), pozneje uporabite igre z več besedami. 

Zakaj vaš otrok ne govori?

To vprašanje sem zagotovo slišala že neštetokrat in to je vsekakor najbolj neprijetna situacija, v kateri se znajde starš otroka s selektivnim mutizmom. Sprašujejo me znanci, sosedje, neznanci, trgovke in še bi lahko naštevala. Ko jim moj sin pokima, se tem vprašanjem še nekako izognem, saj večina sploh ne opazi, da ni odgovoril. Ko gleda v tla in strmi v prazno, pa se temu vprašanju ni mogoče izogniti. 

Kaj lahko starš naredi v taki situaciji?

– Odgovorimo z nasprotjem, da je doma prava klepetulja, ki je ni mogoče utišati.

– Preusmerimo pogovor.

– Osebo poučimo o selektivnem mutizmu (brez navzočnosti otroka in samo, če se oseba v otrokovem življenju pogosto pojavlja, npr. sorodnik, zdravnik, prijatelj).  Neznancem ni treba razlagati, kaj je selektivni mutizem, samo odgovorimo z nasprotjem in preusmerimo pogovor.

Sistem nagrajevanja 

Sistem nagrajevanja je zelo uporaben, četudi gre za zunanjo motivacijo. Nagrade in pohvale vabijo otroka z njegovega območja udobja, ki je pri anksioznih otrocih zelo majhno, hkrati pa poskrbijo za zabavo.

Ugotovila sem, da je dobro, da sina spodbujam v nove in hkrati neprijetne situacije. Tako smo načrtno šli v trgovino, da je naročil salamo in žemlje, v knjižnico, da je vprašal, ali imajo določeno knjigo, na sprehod, da smo lahko sosedu rekli dober dan. Pred tem sva izdelala "pogumne kovančke". Tako je za vsako opravljeno nalogo dobil en kovanček. Vnaprej sva se tudi dogovorila za nagrado, ki jo bo dobil šele takrat, ko bo zbral pet kovančkov. Ti niso bili prisila, ničesar od predlaganega mu ne bi bilo treba narediti. Tudi težavnost sem ves čas stopnjevala. Najprej je na primer v trgovini samo povedal, koliko žemelj potrebuje, v nadaljevanju pa jih je naročil sam. Ko je v eni trgovini z lahkoto vse sam naročil, smo zamenjali trgovino in spet je bilo zanj malo težje. 

Pomembno je, da z nagrajevanjem spodbujamo. Otroku ni treba narediti ničesar od naštetega, mi pa nismo jezni, če tega ne naredi. Naloge morajo biti le malo neprijetne. Če so preveč neprijetne, tega ne bo zmogel. Ko mojega sina npr. sosed kaj vpraša, mu na uho zašepetam »pogumni kovanček« in odgovori. Ko mu sošolka reče adijo in ji on pomaha, mu zašepetam »pogumni kovanček« in reče adijo. Čeprav gre za zunanjo motivacijo, je cilj, da otroka korak za korakom vabimo iz njegovega območja udobja, ki je pri anksioznih otrocih je zelo, zelo majhno. Pogumni kovanček mu obljubim tudi, ko se sam pelje s sankami ali kolesom, ko gre plezat v pustolovski park in podobno. Torej za vse tiste stvari, ki mu niso prijetne in pri katerih potrebuje malo spodbude. Večkrat bo vaš otrok ugotovil, da bo v novi situaciji preživel, lažje mu bo. Poleg tega boste lahko svojega otroka opomnili, kaj vse se je na začetku zdelo težko, pa potem sploh ni bilo. 

Priprave ob prehodih 

Glede na to, da imajo otroci s selektivnim mutizmom velike težave z novimi situacijami in novimi osebami, priporočam, da ob menjavi skupine v vrtcu oz. vzgojiteljice ali ob prehodu v osnovno šolo vzpostavite stik z osebo v novem okolju še pred začetkom šolskega leta. Tako se bo otrok ob prisotnosti staršev počutil varnejšega z novo osebo. Priporočam, da to storite po zgledu tehnike »sliding in«.

Moja izkušnja

Sem Karmen Mandl in sem psihologinja,  ki zaključuje izobraževanje iz integrativno psihoterapijo, izobraževala pa sem se tudi na področju vedenjsko-kognitivne terapije, čuječnosti, mediacije in hipnoze. Ko mi je pred petimi leti vzgojiteljica povedala, da moj otrok v vrtcu ne govori, sem se kljub 15-letnemu delu v šoli kot svetovalna delavka s selektivnim mutizmom srečala prvič. Še nikoli prej nisem imela v šoli ali vrtcu stika z otrokom, ki ne bi govoril. Glede na to, da v slovenskem jeziku ni bilo nobene uporabne literature, vzgojiteljica pa ni obvladala angleškega jezika, sem morala stvari vzeti v svoje roke. Naročila in prebrala sem vso strokovno literaturo, ki sem jo našla na spletu. Obrnila sem se na strokovnjake iz ZDA in Velike Britanije. Začela sem iskati načine, kako pomagati svojemu sinu. Na svoji poti sem pogrešala predvsem strokovno podporo in poznavanje te motnje pri osebah, ki so v šoli delale z mojim otrokom. Ker je ta motnja v naši državi še zelo nepoznana, sem se odločila, da začnem tako starše in učitelje kot tudi terapevte ozaveščati o načinih pomoči tem otrokom. Glede na to, da so zgodnje intervence ključ do uspeha, je pomembno, da ne čakamo predolgo. Ob zgodnjem ukrepanju se lahko stanje normalizira v kratkem času (nekaj mesecev), hkrati pa s takojšnjimi intervencami preprečimo nadaljnje zaplete na socialnem, kognitivnem in jezikovnem področju, predvsem pa na področju samopodobe.