Vplivna sociologinja Mildred Parten je bila zgodnja zagovornica otroške igre. V svojem delu je opisovala šest temeljnih vrst iger, v katere so vključeni otroci, vse pa so odvisne od njihove starosti, razpoloženja in družbenega okolja. 

Neokupirana igra: ta vrsta igre se prvenstveno pojavlja pri dojenčkih, in sicer od rojstva do prvih treh mesecev. Gre za čisto prvo stopnjo igre, ki za laično oko sploh ni videti kot igra, in vključuje dojenčkovo opazovanje okolice ter izvajanje naključnih gibov, za katere se zdi, da nimajo pravega namena. Ta stopnja igre postavlja temelje za prihodnje raziskovanje. Za spodbujanje igre v tej fazi ni treba staršem storiti nič posebnega. Pomembno pa je, da ima otrok možnosti in priložnosti za nemoteno raziskovanje, tudi če gre le za radovedne poglede in premike okončin.

Neodvisna igra: ta vrsta igre se imenuje tudi samostojna igra, saj se otrok v tem primeru igra sam. Pomembna je zato, ker otroka uči, kako se lahko zabava brez ostalih vrstnikov ali staršev, obenem pa postavlja temelje samozadostnosti. Igrače za samostojno igro so vse tiste, s katerimi se dojenčki, malčki in predšolski otroci lahko igrajo sami. To so običajno kocke, plišaste živali, figure, obleke, kostumi, lutke, knjige ... Vsak otrok se lahko igra samostojno, vendar se ta vrsta igre običajno začne pojavljati v obdobju od dveh do treh let. V tej starosti so otroci še vedno precej osredotočeni nase in še nimajo razvitih veščin komunikacije ter izmenjave. Če je otrok malce bolj sramežljiv ali svojih vrstnikov ne pozna dobro, se lahko igra na ta način tudi, ko je že starejši. Predšolski otroci se lahko še vedno vračajo k neodvisni igri tudi takrat, ko se že znajo igrati z drugimi, saj ponuja priložnost za raziskovanje lastnih interesov.

Igra z opazovanjem: kot že ime pove, otrok v tem primeru preprosto opazuje druge otroke pri igri, a pri tem ne sodeluje. Lahko tudi opazuje, kaj počnejo odrasli – npr. starši, vzgojiteljica, sosedje ... Igra z opazovanjem je značilna za mlajše otroke v starosti dveh in treh let, ki se še ukvarjajo z razvojem besedišča. Strokovnjaki menijo, da ne gre zanemarjati te stopnje igre, saj gre za zdravo obliko učenja skozi opazovanje in posnemanje, s čimer otrok gradi lastne sposobnosti. Pri tem se otrok uči, da obstajajo tudi pravila igre, ki se jih je treba držati. Pomaga jim pridobiti samozavest in se učiti okvirjev za prihodnje faze igre. Otroci lahko v vlogi gledalcev komentirajo opažene dejavnosti, spoznajo, kako se igrajo in komunicirajo drugi otroci ter se pripravijo na morebitno sodelovanje v skupinski igri. 

Vzporedna (paralelna) igra: vzporedna igra se razlikuje od skupne igre, saj pri tem ne gre za igranje, v katerega sta vključena npr. oba otroka. Gre predvsem za igro, pri kateri se otroka zabavata in igrata drug ob drugem, vzporedno sodelujeta, a pri tem ne poskušata vplivati na igro drug drugega. Vsak od njiju si torej oblikuje svoj mali svet. Kljub temu, da je morda na prvi pogled videti, kot da med njima ni večjih socialnih stikov, se na ta način učijo zavedanja različnih vrst iger in posnemajo drug drugega. Kot na vsako drugo fazo se tudi na to vrsto igre gleda kot na pomemben, progresiven most do kasnejših faz igre. Med vzporednim igranjem se lahko pojavijo številne dejavnosti, od risanja do igranja z avtomobili ali lutkami.

Asociativna igra: pri tej igri, ki se običajno začne med tremi ali štirimi leti, so otroci vključeni v to, kar počne drugi. Enostavno povedano – otrok igra svojo igro, a se pri tem vključuje tudi v igro vrstnika. Gre za pomembno stopnjo igre, saj malčkom pomaga razviti celo vrsto spretnosti, kot so socializacija (kaj naj zgradimo?), izmenjava (lahko dobim lopatko?), reševanje problemov (kako lahko naredimo mesto večje?), sodelovanje (če bomo sodelovali, lahko svoje mesto še izboljšamo) in jezikovni razvoj (naučimo se, kaj moramo reči, da prenesemo sporočilo). Faza asociativne igre spodbudi sklepanje prijateljstev in postopoma mine do petega leta starosti.

Igra sodelovanja: v tej vrsti igre se združijo vse faze in šele tukaj se otroci zares začnejo igrati skupaj. To se običajno zgodi med četrtim in petim letom starosti, ko je sodelovalna igra prevladujoča. Opazimo jo lahko v skupinah starejših predšolskih otrok ali pri mlajših predšolskih otrocih, ki imajo starejše sorojence. Sodelovalna igra vključuje vse socialne veščine in lahko zajema različne vrste aktivnosti. Ne glede na to, ali gre za ustvarjanje sestavljanke, igranje družabne igre ali uživanje v skupinski dejavnosti na prostem, skupna igra postavi temelje za prihodnje interakcije v razvoju otrok.

Ostale vrste iger

Čeprav so zgoraj omenjene stopnje iger pomembne za socialni razvoj otroka, obstajajo še druge pomembne vrste iger, ki prav tako pomembno prispevajo k razvoju. Čas zanje običajno nastopi takrat, ko otrok začne sodelovati v igri in so neke vrste nadgradnja igre sodelovanja. Ena od njih je konstruktivna igra, ki otroke uči rokovanja, grajenja in prilagajanja. Primeri vključujejo gradnjo s kockami, magnetnimi ploščicami, gradnjo ceste ali utrdb s pomočjo posteljnih blazin. S kognitivnimi veščinami otrok ugotovi, kako nekaj dobro deluje, bodisi gre za stolp, peščeni grad ali indijanski šotor. Ta igra uči tudi pomen in moč ponovnega poskusa. Fantazijska igra vključuje igro zdravnika, likov iz pravljic, detektiva, vojaka ... S tovrstno igro otrok razvija domišljijo in se uči izmenjave, sodelovanja, deljenja in jezikovnega razvoja. Igra vlog ima velik pomen tudi v delovanju v širši skupnosti. Telesna igra ima pomembno vlogo pri razvoju motorike, ne glede na to, ali gre za igre z žogo, plezanje ali vožnjo s kolesom. Otroka spodbudi k razvoju telesne kondicije in uživanju v gibalni aktivnosti. Za konec naj omenimo še simbolično igro, ki pomaga otrokom pri izražanju, raziskovanju in procesiranju svojih izkušenj, idej in čustev. 

Igra je izjemno pomemben del otrokovega razvoja, je pa pri tem vredno upoštevati, da otroci potrebujejo svoj čas in prostor za učenje različnih spretnosti, ki se skozi igro razvijejo samodejno. Veščine in lekcije, pridobljene iz igre, torej niso nekaj, kar bi morali aktivno spodbujati. Čar igre je ravno v tem, da omogoča samostojno odkrivanje, spoznavanje in učenje o sebi in drugem. 

Vir: VeryWellFamily