Kot starši ste verjetno že bili priča bolj ali manj silovitemu izpadu, ko je vaš malček iz v vaših očeh nesmiselnega razloga kričal in se jokal, se tresel in stiskal pesti, se potil in bil zaripel v obraz, se valjal po tleh in brcal povsod naokoli. Njegovo vedenje je bilo popolnoma nerazumno in nič ni pomagalo – nobena obrazložitev ali pogovor, prošnje niti grožnje. Sčasoma ste spoznali, da mora miniti in upali, da se bo čim prej umiril. Na koncu, ko ste ga vprašali, čemu tako silovit odziv, pa vam je najbrž odgovoril, da ne ve.

Vzrok za nerazumsko otroško obnašanje se skriva v možganih in smiselno je poznati njihov razvoj, da bi kot starši lažje razumeli in bili bolj potrpežljivi pri vzgoji. "Dobro je vedeti, kako delujejo otroški možgani, in se zavedati, kaj otroci zmorejo razumeti in česa ne. Prav tako se je koristno zavedati, kako naše starševstvo vpliva na razvoj možganov in kako pristopati do otroka v zahtevnih situacijah, da bomo dobro vplivali na njegovo čustveno in psihično zdravje," je poudarila pedagoginja montessori in avtorica knjige Montessori za starše, mag. Mojca Košič. Razlago o razvoju možganov je podala s pedagoškega vidika, na podlagi različnih izobraževanj in študija literature ter virov s tega področja.

Možgani se razvijajo vse do 24. leta. "Najbolj intenziven razmah doživljajo v prvih dveh letih po rojstvu, ko se vzpostavi največ povezav med možganskimi celicami. Vsaka možganska celica ima ob rojstvu približno 2500 povezav z drugimi celicami. Pri dveh ali treh letih je povezav okoli 15.000, kar je dvakrat več kot pri odraslemu človeku." Povezave oziroma sinapse se vzpostavljajo in krepijo z različnimi izkušnjami skozi celotno življenje, zato se možgani dejansko oblikujejo tudi celo na stara leta. Največji vpliv na njihov razvoj imamo ravno v zgodnjem otroštvu.

Na svet privekamo s popolnoma razvitimi nižjimi, medtem ko se postopoma in z leti gradijo višji možgani (čelna režnja), zadolženi za bolj zapletene miselne in razumske funkcije. "Novorojenčkovi višji možgani so še zelo neizoblikovani in so najbolj dovzetni za vplive iz okolja (še posebej povezanost s starši)," je razložila. Z vzgojo vplivate na višje možgane (še posebej na predčelno skorjo), ki so odgovorni za razvoj marsikatere lastnosti, ki jo po navadi želimo videti pri svojih otrocih: nadzor nad svojimi čustvi in telesom, trezno odločanje in načrtovanje, empatija in morala.

"Zaradi neoblikovanih možganov je torej nerealno pričakovati, da bodo otroci obvladali čustva, bodo vedno razumni, se bodo dobro in premišljeno odločali in se bodo obenem še ozirali na čustva drugih. Seveda pa lahko s pravim vzgojnim pristopom vplivate, da se bodo pri njih prižigali in krepili deli možganov, ki vplivajo na razvoj čustvene in socialne inteligence ter z njo povezane sposobnosti za učenje, zbranost, načrtovanje, obvladovanje svojih impulzov, reševanje izzivov, spopadanje s stresom in podobno."

Mag. Mojca Košič je podala verjetno večini staršem še predobro poznan primer enoletnika, ki pleza po stolu, vtika prste v vtičnico, vleče mačka za rep, trga zelene jagode na našem vrtu in podobno, pa čeprav ste mu že stokrat povedali, da ne sme. A zaradi še ne dovolj razvitih možganov vas ne upošteva; žene ga močna želja po raziskovanju in odkrivanju zanj še neraziskanega sveta, ki se ji blazno težko upre. Sicer razume, da si želite, naj preneha, a se še ni zmožen ustaviti.

Kot starši najbrž težko sprejmete, da ne uboga, a je lažje, če razumete. "Če veste, da še razvija in krepi samonadzor nad lastnim vedenjem, boste do njega lažje pristopili z razumevanjem in sočutjem. To seveda ne pomeni, da mu boste dovolili plezati po stolu, vtikati prste v vtičnico ... Ne, postavili mu boste mejo, pri čemer pa se je smiselno zavedati, da bo potrebno navodilo pač večkrat ponoviti," je izpostavila. Po njenem nasvetu mu za čim boljši učinek lahko rečete: "Razumem, da želiš splezati na stol. Na stol ne moreš plezati, lahko pa plezaš na plezalu."

Zaveda se, da mu mogoče sprva ne bo všeč, ker mu ne pustimo na stol, in bo morda začel močno jokati, a je pomembno, da mu nežno in ljubeče postavimo mejo zaradi njegove varnosti. Ob majhnem otroku je smiselno tudi prilagoditi domače okolje tako, da se ne bo stalno soočal s prepovedmi, česa ne sme in česa se ne sme dotakniti. "Naj ga v prvih treh letih v njegovem okolju obkroža več tega, kar lahko počne kot tega, česar ne sme," je pozvala. Z razvojem bo pozneje prepovedi in omejitve lažje upošteval. 

Zato malček nima težav v nedogled opazovati polžka, čeprav se mudi

Koristno je prav tako vedeti, da se malčki zaradi še nerazvitih možganov ne zavedajo časa. Živijo v trenutku, zanje čas ne obstaja in jih zato tudi večkrat povsem pritegne dogajanje okoli njih. "Majhen otrok še nima občutka za čas, logiko in odgovornost, za kar je odgovorna leva polovica možganov. Zato se na poti do vrtca popolnoma brez zadržkov večkrat ustavi in na primer opazuje polžka, ki mu je prekrižal pot. Za razliko od vas se mu nikamor ne mudi in se ne zaveda, da lahko zaradi njegovih postankov zamudita prihod v vrtec," je orisala mag. Mojca Košič.

Tedaj potrebuje starševsko vodstvo, pri čemer se ne smete nanj jeziti ali mu groziti s kaznijo, temveč ga skušajte karseda igrivo in ljubeče pripeljati do vrtca. "Če je le možno, se na pot odpravimo dovolj zgodaj, da imamo čas tudi za take krajše postanke. To pa še ne pomeni, da mu boste v nedogled dopustili opazovanje polžka. Seveda boste postavili časovno mejo in ga opomnili, da morata dalje. Če ni na voljo dodatnega časa za postanke, mu lahko umirjeno poveste: "Polžek te je povsem prevzel in ga želiš gledati, a mami se mudi v službo in morava iti naprej." Otrok bo vašo prošnjo bodisi dobro sprejel bodisi bo padel v izbruh jeze. Takrat je na vas, da mu pomagate premagati vihar," je pozvala.

Kako pa pomagati pri izbruhu? Predvsem s potrpežljivostjo in razumevanjem. Pri majhnih otrocih je namreč v prvih treh letih dejavnejša desna polovica možganov, ki je zadolžena za čustvovanje, nagon, intuicijo in neverbalno komunikacijo, medtem ko zaradi nerazvite leve polovice še niso zmožni uporabljati logike in ubesediti svojih čustev. "Razburjen otrok se ne bo odzival na naše prigovarjanje in razlago, kajti takrat je aktivna njegova desna polovica možganov. Šele potem ko se povežemo z njegovimi čustvi (naslovimo in ubesedimo njegova čustva) in mu damo prostor za sprostitev čustev, odpremo pot k njegovi umiritvi. Šele ko se čustveni val umiri, je pravi trenutek za lekcijo in pogovor z otrokom o rešitvi težave," je razložila.

Pri močno razburjenem otroku se vklopijo spodnji možgani, ki tudi prevzamejo vodilno vlogo. Čustev še ne zna izraziti z besedami in ne zmore ravnati razumsko, da bi denimo prenehal z izbruhom. "Da bi se znal sam umiriti, potrebuje dostop do svojega prefrontalnega korteksa, ki je zadolžen za zdravorazumsko presojo in nadzor nad čustvi. Zaradi šibke povezave med nižjimi in višjimi možgani pa še ni zmožen obvladovati svojih čustev. Zato potrebuje nas, da mu posodimo svoj prefrontalni korteks in se mu pomagamo umiriti," je opisala.

Svetuje, da se ob izbruhu spustimo na otrokovo višino in ga pogledamo v oči, s čimer mu damo vedeti, da smo prisotni, da ga vidimo in slišimo. Skušajte ga objeti ali vzeti v naročje, če ob navalu jeze ne želi objemov in dotikov, ga spoštujte. Vselej bodite v bližini in lahko mu tudi denimo prigovarjate: "Boli te. Vem. Padel si. Ni prijetno." Dopustite mu dovolj fizičnega in čustvenega prostora, v katerem lahko varno sprosti čustva. Bodite umirjeni in potrpežljivi, vedoč, da otrok potrebuje, da je slišan in viden. Bodite ob njem in ga poslušajte.

"Morda se vam bo zdelo, da čustvenemu izbruhu nikoli ne bo konca, saj ko otroku dovolimo, da se izrazi, lahko traja malce dlje, da se pomiri. A ko se bo tako ob vas pomiril, bo veliko lažje nadaljeval dan in prešel na prihodnjo dejavnost. Nepredelana čustva iz predhodnih situacij ga ne bodo več preganjala," je zatrdila. S tovrstno pomočjo jih učite zdravega soočanja s čustvi in zanimivo je, da otroci, ki jim pomagate sproti razreševati čustva, obenem tudi bolje spijo. Pri približno treh letih oziroma ko malček začne pogosto spraševati 'zakaj', pa postane dejavna tudi leva polovica možganov. Tedaj zna že bolje razumeti odnose med vzroki in posledicami ter izražati čustva.

Kaos v najstniških možganih se odraža navzven v obnašanju

Vpliv delovanja možganov je precejšen tudi v najstniških letih. Otrok resda doživlja velike spremembe pri razvoju in oblikovanju možganov v prvih letih življenja, a se mu podobno dogaja še v poznejšem času. "Možgani najstnikov se med odraščanjem tako zelo spreminjajo, da se nekateri deli začasno izklopijo. Tako kot pri malčkih, ki še ne zmorejo obvladovati svojih čustvenih izbruhov, je podobno pri najstnikih, ko jih preplavi jeza. Čelni reženj, ki zavira čustvene izbruhe, namreč še ni do konca razvit," je pojasnila mag. Mojca Košič.

"Kaos v najstniških možganih se odraža tudi v neredu v sobi," je slikovito orisala in neizoblikovanost čelnega režnja je kriva tudi za najstniško pozabljivost in nezmožnost strateškega načrtovanja. Najstniki obenem težje predvidijo posledice svojih dejanj, "kar je še posebej problematično v situacijah, ki jih lahko spravljajo v potencialno nevarnost in predstavljajo grožnjo njihovemu življenju". Dokaj neugodna situacija, saj imajo po eni strani močno željo po doživljanju novih stvari in spoznavanju sveta, po drugi strani pa sami še niso zmožni dobro predvideti posledic svojih odločitev. "Zato jih morajo starši še vedno usmerjati in z njimi imeti stalen stik, čeprav njihovi otroci težijo k vedno večji svobodi in samostojnosti. Z njimi morate biti povezani, da se bodo v ključnih trenutkih obrnili na vas," je poudarila.

"Za najstnike je tudi značilno, da se težko osredotočijo na učenje, kar je posledica povečane dejavnosti preveč možganskih centrov hkrati. Zato se pri reševanju matematične naloge lahko izgubijo v svojih mislih. Seveda pa vse oteži tudi uporaba mobilnih telefonov, zato je pomembno, da med učenjem nimajo telefona. Spomnimo se, da se čelni reženj, ki skrbi za zbranost in osredotočenost, popolnoma razvije šele pri 24. letih. Naša vloga je, da otroku pomagamo naučiti se nadzorovati svoje možgane tudi tako, da mu omejimo uporabo pametnega telefona."

Če razumemo razvoj možganov, lahko torej ugotovimo, da otroci in najstniki niso neubogljivi, neposlušni, nespoštljivi in načrtno kljubovalni. Odzivajo se, kakor najboljše v trenutku zmorejo. Ravnajo kot tedaj uspejo ter nehote in nenadzorovano izbruhnejo, ko jih preplavijo občutki ogroženosti, strahu in nelagodja. Nimajo zavor kot odrasli in se ne morejo umiriti. Ne znajo (še) slišati, ravnati razumsko ali se samonadzorovati.

Takrat potrebujejo starše (in seveda druge odrasle), da jim pomagamo, da jim posodimo svoje že popolnoma razvite možgane, da jih umirimo. Na nas, odraslih, je, da smo odrasli. Samo mi imamo moč omogočiti otrokom zrasti v odrasle, ki bodo zmogli zdravo čustvovati, se primerno odzivati in reševati neugodne situacije. Nenazadnje bodo tako nekoč lahko tudi sami kot čustveno zreli starši znali pomagati in razumeti svoje otroke s še nerazvitimi možgani. In krog bo sklenjen.