Dojenček postaja veliko bolj aktiven in komunikativen. Bolj se bo odzival na vsakodnevna
opravila in bo bolj družaben. Pogosteje se bo smejal, in to ne samo staršem, temveč tudi
drugim ljudem.

Spuščal bo tudi več glasov, kot so na primer brbljanje in cviljenje. Nenehno se pogovarjajte z njim, ker govor pritegne njegovo pozornost in mu pomaga spoznavati zven besed. Z njim lahko komunicirate tudi brez uporabe pravih besed. Sledil bo tonu vašega glasu in se učil prepoznavati pogosto uporabljene besede, kar lahko na primer dosežete tako, da govorite o delih njegovega telesa, medtem ko ga kopate.

(Vir: Vse o negi dojenčka in malčka, Založba Meander)

Prvi izbruhi smeha

Lahko bi rekli, da se dojenček vsak dan spreminja, vsak mesec dosega nove razvojne korake in med njimi je najlepši in najbolj opazen ravno smeh. Okrog treh, štirih mescev starosti se bo dojenčkov nasmeh kar naenkrat spremenil v pravi izbruh. Žgečkanje po trebuščku med tem, ko ga boste previjali, biba, ki leze po njegovem telesu, ali pa kakšna njegova igračka ga bo spravila v glasen smeh. Odziv nad njegovo novo obliko smeha pa bo tako velik, da bo zelo hitro občutil, koliko pozornosti dobi s to preprosto gesto.
Zanimivo je, da otroka nasmejejo najbolj preproste stvari, kot so žgečkanje po podplatih, pihanje v obrazek, prstne igre ali le ponavljanje zlogov kot so baba, buba ... Seveda so pri tem najboljši strokovnjaki očki, ki so si »pozabili« obriti brado in male nožice požgečkajo z njo.

Gruljenje

Ko otrok dopolni tri mesece, se začne jasnejše oblikovanje glasov. Počasi prične ustvarjati hrup in postaja vse bolj obseden z gruljenjem. Najprej bolj cvili ali godrnja, nato pa začne tvoriti prve glasove s samoglasniki. Dojenček opozarja nase z raznimi »uuuu-ji« in »aaaa-ji« in starši se nehote odzovejo s podobnimi glasovi. Dojenček je najbolj srečen, ker mu je uspelo vzpostaviti stik s starši. Pozorno posluša svojega očeta ali mater, ju gleda naravnost v oči in se na vse pretege trudi, da ustvarja glas za glasom.

Moj dojenček sovraži svojo posteljico. Kaj naj storim?

Starši dojenčka, ki slabo spi, pogosto poročajo, da dojenček sovraži svojo posteljico. Vendar včasih ni jasno, ali dojenček posteljico dejansko sovraži, ali pa enostavno noče zaspati sam. Za nekatere dojenčke polaganje v posteljico pomeni spremembo pri tem, na kakšen način zaspijo. Če dojenček večinoma zaspi med zibanjem ali dojenjem, polaganje v posteljico pomeni, da ne bo ne zibanja in ne hrane. To pa ga vznemiri.
Preden se pred spanjem lotite drastičnih sprememb, poskušajte posteljico narediti zabavno. Čez dan – in ne v času za spanje – vanjo položite nekaj otrokovih najljubših igrač. Prijemanje in jemanje igrač iz posteljice spremenite v igro. V naslednjem koraku dojenčka položite v posteljico in mu omogočite, da igračo pobere sam. Tako bo začel vaš dojenček čez čas posteljico obravnavati kot zabaven kraj. Prav tako ne pozabite ustvariti zdravih spalnih navad za otroka. Poskrbite, da se bo lahko uspaval sam in da pri tem ne bo potreboval ničesar – na primer tega, da ga zibate ali dojite.

REDAKCIJA BIBALEZE.SI VAM ŽELI LEP IN USPEŠEN TEDEN!