Moja zgodba se začne leta 2014, ko sem decembra prvič postala mamica čudoviti deklici Juliji. Nosečnost je bila naporna, pri porodu so se pojavili zapleti, toda vseeno sem svojo prvorojenko v naročje dobila živo in zdravo.

Želja po drugem otroku je bila velika, zato sva se z možem dve leti kasneje zelo razveselila pozitivnega testa nosečnosti. »Gospa, žal mi je, ne najdem več utripa, morali boste na čiščenje.« To so bile besede, ki so mi 7. februarja 2017 zarezale v srce. Jok, jeza, obup, solze, bolečina – vse to me je spremljalo na poti do porodnišnice, kjer sem v sobi z dvema dekletoma, ki sta splav opravili načrtno, s pomočjo tabletk prvič ostala sama, s praznim trebuhom in zlomljenim srcem. Prekleto naj bo leto 2017, sem si mislila, ne vedoč, da me ob koncu leta čaka še težja preizkušnja.

Kljub žalostni izkušnji sva se nekaj mesecev kasneje odločila znova poskusiti. Ob pozitivnem testu sem čutila nepopisno veselje, pomešano s strahom in negotovostjo. Uspešno sem prestala prvi pregled, pa tudi drugega ter na pregled nuhalne svetline z veseljem vzela še moža in hčerko. Ginekologinja je hčerki pokazala dojenčka, celo pomahal ji je, toda naše nasmehe so kmalu zamenjali zaskrbljeni obrazi. »Nuhalna svetlina je zelo velika. Precej verjetno je, da pod srcem nosite otroka s kromosomsko okvaro.« To je vse, česar se spomnim od razlage ginekologinje. Vmesnih dni se spomnim bolj medlo. Vem le, da sva zadnje evre porabila za neinvaziven genetski test, ki je stal nesramnih 700 evrov. "Guglala" sem o vseh možnih razpletih in diagnozah ter se prepričevala, da merjenje nuhalne svetline napoveduje zgolj verjetnost in da ne morem biti spet jaz tista, pri kateri bo šlo nekaj narobe. Pa sem bila.

Najhujše darilo, ki sem ga dobila točno na 28. rojstni dan, je bil klic iz genetske ambulante, ki je potrdil, da v mojem trebuščku raste deklica s kromosomsko okvaro. Nihče, prav nihče mi ni znal povedati, za kako hudo okvaro gre. Bo preživela porod? Bo poleg umske slabše razvitosti tudi gibalno ovirana? Bo živela v bolečinah? Po glavi se mi je podilo tisoče vprašanj, dnevi pa so tekli. Prej dokaj brezskrbno življenje so zamenjale odločitve o življenju in smrti. Za nekatere obsojanja vredno dejanje, za druge pa dejanje, ki terja največjo mero poguma, saj se egoizem in neznanska želja po živem otroku podredita dejstvu, da bo imel otrok hude okvare, s katerimi bo težko in le kratko živel – če sploh. Izbrala sva prekinitev nosečnosti. Še zdaj ne vem, kako sem preživela celoten postopek od tabletke za ustavitev srca in popadkov do  bolečine in "poroda" na stranišču ter se po dveh dneh iz porodnišnice vrnila s praznim naročjem in srcem, razbitim na milijone koščkov. Ob porodu je bilo videti že natrgano popkovino, kar je nakazovalo, da Zarja ne bi preživela niti do konca nosečnosti.

1. decembra letos so minila tri leta, odkar sem drugič postala angelska mama. Okolica je že zdavnaj pozabila, da je obstajala, večina je pravzaprav ni nikoli zares priznala. Po besedah pogrebnega zavoda smo na njen raztros pol leta čakali zato, "da se jih dovolj nabere". Ker je bila rojena malo pred pred 22. tednom, je naša država ne priznava kot otroka. Pravijo, da je bila plod.

Morda res, toda zame je bila moj svet, moj otrok, moja ljubezen, ki je še tako mavričen fantek, kot je njen bratec Matija, ne more nadomestiti. Zame je bila moja Zarja in jaz bom za vedno njena mamica. Četudi sem jo lahko objela, pestovala in poljubila le za trenutek, bo v mojem srcu živela za vedno.

Oktober je mesec spomina na otroke, umrle med nosečnostjo ali kmalu po rojstvu. Družba se tem temam izogiba, ljudje ne vedo, kako se odzvati, in se zato najpogosteje pretvarjajo, da se ni nič zgodilo. Če ne veste, kaj bi rekli, kako bi se odzvali – bodite samo tam, objemite žalujoče starše in, prosim, ne govorite neumnosti, kot so »Vse se zgodi z razlogom«, »Boljše zdaj kot kasneje«, »Saj je bila še majhna«, »Saj si še mlada«, »Saj bo boljše«. Bolečina je nepopisna. Zato bodite v oporo in pomagajte širiti naš glas. Pomembno je, da se o tem govori, da se otrokom prizna obstoj ter da žalujoči starši v okolici najdejo podporo in ne ignorance.

Svojima dvema angelčkoma pa pošiljam poljub v nebo in jima sporočam, da ju imam neskončno rada.