Suzana svojo zgodbo začne z aprilom 2014, ko je doživela spontani splav. Takrat ni imela pojma, kako hitro se ji bo življenje obrnilo na glavo. "Prvo menstruacijo sem dobila pri desetih letih in nikoli nisem imela nobenih večjih težav, vse do takrat," pravi Suzana. A že kmalu po tem, ko je doživela splav, so se začele težave – bolečine, ki so se stopnjevale z vsakim mesecem. To je bil le začetek dolge poti polne težav, iskanja prave diagnoze in zdravljenja.

Kmalu po splavu so se pojavile prve bolečine, vendar je sprva mislila, da gre zgolj za naraven proces čiščenja telesa. "Mislila sem, da se telo pač čisti in da so bolečine normalne," pojasnjuje Suzana. A kmalu je postalo jasno, da to ni bil običajen postopek. Bolečine so postale vsak mesec močnejše, trajale so dlje časa in začele so jo ovirati v vsakdanjem življenju. "Naslednji mesec so bolečine postale še hujše." Tudi obiski pri ginekologu niso dali zadovoljivih odgovorov. Kljub vedno močnejšim bolečinam ji je njen ginekolog dejal, da so krči nekaj običajnega in da je to le del telesne reakcije. "Rekel mi je, da so pač ene ženske bolj občutljive kot druge," se spominja.

Zdravniki so ji predpisali zdravila za lajšanje bolečin. Osebni zdravnik ji je predpisal protibolečinske tablete in ji svetoval, naj se odpravi na ginekološki pregled. Tako se je začela Suzana vse pogosteje obračati na različne zdravnike, a kljub temu, da je zaradi vse hujših bolečin vsak mesec trpela, se ni bližala nobena konkretna rešitev. "Vsak mesec je bilo huje, imela sem že ogromno tablet in injekcij proti bolečinam, samo da sem lahko normalno delala in spala," pojasnjuje.

Konec januarja 2015, po noči, prežeti z bolečinami, je znova pristala na urgenci. "Ob dveh ponoči so me sprejeli na ginekološkem oddelku." Zdravniki so jo vprašali, zakaj ni prišla prej in kako je sploh zdržala te bolečine. Po številnih testiranjih je končno dobila diagnozo – endometrioza. "Končno sem izvedela, kaj je narobe," pravi z olajšanjem. Po dolgem času iskanja in trpljenja je Suzana le dobila jasno sliko, vendar pa je vedela, da je to šele začetek boja.

Po postavitvi diagnoze so jo sprejeli v bolnišnico, da bi ji pomagali s protibolečinsko terapijo, medtem pa so ji dodelili napotnico za pregled na Kliniko za endometriozo v Ljubljani. "Takrat mi je bilo dovolj, vse te bolečine, vse to trpljenje ... Čutila sem, da ne zmorem več." Napotnica je bila sprva izdana kot hitra, a ne nujna. Suzana pa se je borila za nujni status, saj ni več mogla čakati. "Sledil je prvi pregled na kliniki za endometriozo, kjer sem upala, da bom kmalu začela z zdravljenjem," se spominja.

V začetku februarja je imela prvi pregled: "Takrat sem upala, da se sedaj vse konča, žal sem bila šele na začetku zdravljenja." 24. februarja je bila na vrsti operacija,  kjer so odkrili endometrična žarišča na različnih organih – trebuhu, mehurju, sečevodih, jajčnikih in maternici. Operacija je trajala pet ur. Med operacijo so ji morali vstaviti tudi splint v sečevode, da so ostali prehodni, saj bi sicer prišlo do odpovedi ledvice. Po operaciji je ostala na intenzivnem oddelku kar dva tedna.

A zgodbe še ni bilo konec

Decembra je sledila nova operacija, tokrat na črevesju, kjer so ji odstranili del črevesja, ki je bil prizadet zaradi endometrijskih žarišč. Po tej operaciji je Suzana morala na dodatne preglede, pri katerih so ugotovili, da je levi sečevod popolnoma zaraščen. Da bi preprečili nadaljnje težave, so ji morali takoj vstaviti nefrostomo – umetni izhod iz ledvice, tako ji ena ledvica dela na 46 odstotkih, druga, ki je delno prizadeta zaradi endometrioze, pa na 43 odstotkih. Po teh večjih operacijah so sledile še manjše operacije.

Po dolgih letih trpljenja, operacij in zdravljenj je Suzana končno začela razmišljati tudi o zanositvi, ginekolog ji je svetoval, naj čim prej zanosita, saj bi sicer morali začeti postopek IVF. "Bila sem popolnoma izčrpana, vendar sem vedela, da če želim postati mama, moram ukrepati."In končno je posijalo sonce, kajti julija je zanosila, marca naslednje leto pa v 35. tednu nosečnosti rodila zdravo punčko: "To je bil najlepši trenutek mojega življenja," pravi z nasmehom.

Po tem so ji predpisali hormonske tablete, ki so ji pomagale, da je končno lahko živela brez bolečin. "Ni najboljša rešitev, vendar je trenutno dovolj, da lahko normalno živim," pravi. Njena hčerka pa je njeno sonce, veselje in sreča. 

"Vsem polagam na srce: če čutite bolečine, jih ne ignorirajte. Bolečine so lahko znak resne bolezni, ki jo je treba zdraviti. Ne bodite kot jaz in ne verjemite, da bo vse v redu, če vas boli. Povejte zdravniku, da vas boli in zahtevajte pomoč, da lahko ozdravite," zaključuje svojo zgodbo Suzana.