30-letna Ajda se že od najstniških let ne prehranjuje s predpripravljeno ali procesirano hrano, saj doma vedno kuhajo sveže in raznoliko. Zadnjih sedem let pa se še posebej posveča lokalni in sezonski prehrani ter se je naučila novih kuharskih veščin, kar pomeni, da smetanastih omak skorajda ne uporablja več. "Zadnja leta smo se še bolj osredotočili na sezonsko prehrano, včasih pa preprosto uživamo v preprosti sveži hrani." Poleg tega je zelo aktivna oseba. Njeno gibanje vključuje vsakodnevne sprehode (vsaj 10.000 korakov na dan) in redno telovadbo, kot je joga. "Če že nič drugega, si vzamem 30 minut na dan za jogo, to je moj minimum," dodaja. Zelo pozorna je tudi na izbiro materialov in kozmetike. Od nekdaj se izogiba tekstilu, ki ni iz naravnih materialov, kot sta bombaž in lan, ter kozmetiki, ki vsebuje umetne sestavine. "Zame je pomembno, da uporabljam samo naravne materiale in izdelke brez kemikalij," pravi. Čeprav je njen življenjski slog zdrav, pa se je že od mladih nog soočala z večjimi stresorji zaradi družinskih težav. "Te družinske situacije so bile zagotovo eden izmed ključnih dejavnikov za razvoj kroničnega obolenja, ki ga imam danes," priznava.

Kakšni so bili prvi simptomi, ki so te opozorili, da nekaj ni v redu, koliko si bila stara takrat?

Hudi menstrualni krči so moja stalnica, morda bi lahko postavila prelomnico na čas, ko sem bila stara 16 let. Spomnim se, kako sem se zvijala na postelji od bolečin, jokala in samo štela minute ter čakala, da analgetiki primejo (dva Nalgesina), medtem ko me je takrat 3-letna sestrica božala in tolažila. Ko sem bila stara 18–19 let, sem prvič prejela kontracepcijo prav z namenom blaženja menstrualnih bolečin. Tabletk nisem želela, ker sem imela okoli sebe ženske, ki so imele večinoma slab odziv nanje. Tu se je začela moja zgodba poskušanja vseh možnih kontracepcijskih preparatov, kar jih slovenski trg ponuja. Namreč pri vsaki terapiji sem imela neželene stranske učinke. Kasneje sem se celo odločila za vstavitev IUD-ja, kljub sumu, da to ne bo v redu, saj sem že takrat imela težave med/po spolnem odnosu, ko mi je bilo še lep čas po tem slabo, nelagodno v predelu rodil in posledično imela tudi rahel odpor do spolnosti, saj je to zame pomenilo bolečino/neprijetnost. Z IUD-jem sem, kljub temu da ga je moje telo zavračalo (verjetno je bil samo en teden v mesecu, ko nisem vzela analgetika – ibuprofen, maksimalna dnevna doza), vztrajala 9 mesecev. Rekli so mi, naj vztrajam, saj se bo telo morda navadilo. Po devetih mesecih sem rekla: Dovolj je, ne zmorem več in ni v redu, da zaužijem takšno količino ibuprofena pri niti 25 letih. Po odstranitvi IUD-ja sem iz obupa le sprejela še zadnjo metodo hormonske terapije – tabletke. Nekaj časa so bile v redu, nekaj časa ... kasneje sem znova imela neželene stranske učinke; najhujša od vseh sta bila psihična nestabilnost in popolno porušenje hormonskega ravnovesja (izgubljala sem lase! Še dandanes jih spravljam k sebi, kot sem tudi dobila hiperpigmentacijo nad zgornjo ustnico – izgleda, kot da imam brke; torej samozavest je drastično padla). Pri približno 25.–26. letih sem se odločila, da prekinem s tabletkami in se odpovem hormonskim preparatom (no, tako ali tako nisem imela več kaj poskusiti) ter sem pri spolnosti bolj pazljiva, premišljena. Po prekinitvi hormonske terapije pa sem začela doživljati obupne simptome, kot so: (hud) PMS že 2 tedna pred menstruacijo (2 tedna! To je pol meseca!), katerega so spremljali tudi krči, ki so se do menstruacije stopnjevali. Ponovno sem se srečevala s tem, da sem približno 1–2 tedna na mesec bila v redu, v smislu psihičnega, čustvenega stanja ter bila brez bolečin/neprijetnosti (kjer zajemam tudi stalen občutek napihnjenosti; kasneje sem izvedela, da je to tipičen "endo trebušček"). Torej ponovno, kot pri IUD-ju, sem približno 2–3 tedne v mesecu funkcionirala na protibolečinskih tabletah (bolečine so tako hude, da jih spremlja slabost, nezmožnost standardnega premikanja/delovanja, saj te posledično spremlja tudi utrujenost). Torej prve hude menstrualne bolečine pri 16 letih, prva zdravniška obravnava pri približno 17–18 letih in prva dejanska laparoskopija pri 29 letih.

Kako dolgo si opazovala simptome, preden si se odločila poiskati zdravniško pomoč?

Kot omenjeno, se s simptomi srečujem že od nekdaj. A da so se ti še bolj očitno in nevzdržno pokazali, je bilo v času, ko sem prenehala s hormonskimi terapijami (približno 26 let). Ocenila bi, da je trajalo približno dve leti vztrajnega obiskovanja ginekološke ambulante, da so se le odločili za diagnostično laparoskopijo. Zaradi naslavljanja krčev pa sem v obravnavi že od približno 17.–18. leta dalje.

Kako so potekali pregledi in diagnostični postopki? Si se srečala s kakšnimi ovirami ali nesporazumi?

Moje mnenje je, da si samo sam sebi lahko ovira s svojo mentalno naravnanostjo. Osebno sem se odločila težiti, dokler se ni ukrepalo, saj se zavedam svojih pravic, kot tudi se zavedam sistema. Skozi izkušnje, predvsem v zdravstvu, pa sem se naučila, da z vztrajnostjo (ali kot sama temu rada rečem "subtilno najedanje") dosežeš več, kot bi si mislil. Absolutno sem se srečevala z ovirami in nesporazumi, a kot rečeno, je vse v načinu postopanja in komunikacije. S hkratno iskrenostjo do same sebe in korektnega razmisleka, ali je res tako zelo hudo ali samo pretiravam. Pregledi in diagnostični postopki so seveda izčrpljujoči po načinu, ki sem si ga sama začrtala – vztrajno teženje oziroma obiskovanje ambulante, z navajanjem istega problema ter deljenjem količine protibolečinskih preparatov, ki jih zaužijem v namen vsakodnevnega delovanja. A hkrati verjamem, da sem na podlagi samega lastnega odnosa do celostne situacije dosegla najbolj korektno obravnavo, ki je v skladu z mojimi potrebami.

Kako dolgo je trajalo, da si dobila končno diagnozo endometrioze?

Da sem se bolj intenzivno lotila vsega tega, se je začelo približno pri starosti 26 let, pri 29 letih sem bila prvič operirana; torej približno 3 leta. Pred tem ni bilo suma za endometriozo. Izpostaviti moram tudi dejstvo, da se je s tovrstno diagnozo srečala tudi moja najboljša prijateljica, ki je imela podobno zgodbo (približno 3 leta teženja pri ginekologih, da je le prišla do na koncu nujno potrebne laparoskopije, ko je imela na jajčniku že 8 cm v premeru veliko tvorbo) in bila operirana približno pol leta pred mano.

Kako si se počutila ob postavitvi diagnoze? Je bila ta diagnoza olajšanje ali šok?

Olajšanje in šok. Olajšanje, ker sem si končno potrdila, da nekaj dejansko ni bilo v redu in niso bile vse tegobe namišljene ali vir kompliciranja (kot se moji domači radi izražajo, saj na srečo ali žalost ne razumejo teh tegob) ter zato, ker sem le izvedela, kaj je, da vem, kako in kaj dalje. Šok, ko sem izvedela, da je več kot samo endometrioza. Še večji šok pa po približno pol leta od posega, ko se je stvar znova začela slabšati (po posegu se nisem odločila za priporočeno hormonsko terapijo s tabletami Visanne zaradi slabih izkušenj).

Kakšne možnosti zdravljenja si preizkusila in kako je to vplivalo na simptome?

Kot omenjeno, se za Visanne terapijo nisem odločila zaradi slabih izkušenj s hormonskimi preparati. Zavezala sem se k temu, da se vržem v "zajčjo luknjo" prehranskih dopolnil (kar je seveda povezano z enormnimi stroški) in bolj doslednemu življenjskemu slogu, kjer se še več ukvarjam s tem, da nižam stres (predvsem gibanje, joga, čas zase ...). Priznati moram, da sem obrnila kar nekaj prehranskih dopolnil, preden sem le našla svoj osebni idealni "kombo", ki je finančno sprejemljiv ter dejansko nosi vpliv (namreč na trgu prehranskih dodatkov je veliko zavajanja, praznih surovin itd. – hvala bogu za svojo izobrazbo in zanimanje, da mi prehranski dodatki, oblike in količine sestavin niso popolnoma tuje). Trenutno sem zagovornica rednega jemanja ribjega olja (1 kapsula/dan z vzporednim zaužitjem 200 g mastnih rib na teden ali 2 kapsuli/dan), kombinacije vitamin D, cink in C (1 kapsula na dan za podporo imunskemu sistemu in nižanje metabolnega stresa) ter magnezija (imam dve vrsti, trojni magnezij z ašvagando – 1 kapsula/dan, instant relief magnezij dodajam kot + 1 kapsula/dan, v tednu pred menstruacijo in še dva dni po prvih znakih menstruacije) in kure (približno 2 meseca, z približno mesecem odmora) s probiotiki in prebiotiki (1 kapsula/dan). V kombinaciji z rednim gibanjem in raznoliko, sezonsko ter lokalno prehrano (tu ne upoštevam zmrznjenih borovnic/malin, ki so moj glavni vir antioksidantov; kot tudi matche, ki je ravno tako dober antioksidant) opažam, da mi tovrstna terapija drastično zniža potrebo po tabletah pred ali na dan menstruacije (prej sem rabila maksimalno dnevno dozo ibuprofena ali nalgesinov, zdaj povprečno zaužijem 1–2 močna nalgesina – poudarek: vsak mesec je drugačen, zato pišem o povprečju).

Kako je endometrioza vplivala na tvojo plodnost? Si se odločila za zdravljenje neplodnosti?

Po prvem posegu je bila moja plodnost pod velikim vprašajem. Tu moram poudariti tudi to, da sem predhodno bila obravnavana pri moji splošni ginekologinji, kjer so laparoskopijo izvedli na splošni kliniki za ginekologijo v UKC (ne na kliniki za reprodukcijo/endometriozo). Moja ginekologinja je enkratna v svojem delu, a ker sem nujno potrebovala obravnavo oktobra 2024 in bi do nje prišla na vrsto šele marca 2025, sem se odločila za nadomestnega ginekologa. Moram pohvaliti osebje v ginekološki ambulanti za njihovo prijaznost in potrpežljivost ter samo ustrežljivost, ki je v zadnjih približno dveh letih izredno močno napredovala. Na podlagi telefonskega klica, razlage moje situacije, so mi dodelili najbolj primernega nadomestnega ginekologa za mojo situacijo. Ob obisku tega sem se odločila, da bo on moj nov osebni ginekolog, saj menim, da je za to življenjsko obdobje on pravi naslov. Hvaležna sem za celoten potek oziroma iztek ob njegovi obravnavi. Ta mi je dejal, da termin "neplodnost" nima vstopa v moj sistem, da naj nikakor ne razmišljam o tem in da to zame ne drži. Iz njegovih ust v božja ušesa (haha), njegov pristop me je glede te tematike zelo potolažil in vzpodbudil, da sem se odločila, da "neplodnost" res nima vstopa v moj besedni zaklad, kaj šele v miselne procese. Tudi dejstvo, da smo ženske z diagnozo endometrioze prednostno obravnavane za umetno oploditev, me je potolažilo (kljub zavedanju te trnove poti). Verjamem in odločena sem, da bo vse v redu in da bom nekoč zmožna imeti otroke.

Kakšen vpliv ima endometrioza na tvoje vsakdanje življenje? Kako obvladuješ bolečine in druge simptome?

Odvisno od obdobja v mesecu. Kot zgoraj omenjeno, življenjski slog, gibanje, prehrana, prehranska dopolnila ... ko pa je kriza oziroma so bolečine, pa analgetiki (Nalgesin, ibuprofen ne prime več), termofor in počivanje (čim manj gibanja, premikanja ...). Vsaj enkrat na mesec imam dan bolniškega staleža, če menstruacija pade na dan med tednom, saj sem nezmožna premikanja, kot tudi moja psiha ni najboljša zaradi vseh prisotnih bolečin. Napihnjenost oziroma "endo trebušček" pa pač prebrodiš.

Kako se je spremenil tvoj odnos do zdravnikov po diagnozi? Si se počutila podprto in razumljeno?

S strani zdravnikov sem se počutila in se še vedno počutim podprto in razumljeno. Vmes sem imela eno izredno neprijetno nadomeščanje, ko mi je ginekologinja (specializantka, predvsem za mladostnike – groza!) zanikala moje lastne simptome, diagnozo, še pa še. A to je v vseh teh letih izoliran primer. Verjamem, da je vse povezano s tvojo lastno naravnanostjo, načinom komunikacije ... Nisem se in se še vedno ne počutim pa podprte in razumljene s strani družine – to bolj boli kot karkoli drugega. A je kljub temu le še ena priložnost za učenje in osebno rast.

Kaj bi svetovala ženskam, ki morda sumijo, da imajo endometriozo, a še niso bile diagnosticirane?

Opazuj se, zapisuj si cikel, opažanja na sebi, ki so tako fizična kot psihična. V vsakem obdobju cikla posebej. Opazuj, kaj, koliko in kdaj zaužiješ protibolečinska zdravila, ter si to tudi zapiši. Z vsemi zapisi lahko greš opremljena do svojega ginekologa/ginekologinje ter vse to skomuniciraš. A bodi iskrena do sebe in ne izkoriščaj zdravstvenega sistema, če ne presodiš, da je res težava (ker dandanes hitro malo "napihnemo"/pretiravamo) in res izstopa od standarda/normale. Vztrajaj z obiski ginekologa, vzporedno pa poskusi s postopno spremembo življenjskega sloga in vse korake delaj enega po enega, da veš, kaj je tisto, kar nosi vpliv. Počasi se daleč pride in "maš to"! Vztrajnost, potrpežljivost in pristop so glavne tri sestavine do uspeha, z vzporednim "subtilnim najedanjem".