Konec novembra se nisem počutila najbolje, zato je partner rekel, da greva na urgenco. Zdravnik me je sprejel, pregledal in rekel, da je vse v redu. Ker sem pač želela biti 100-odstotno prepričana, sem se čez par dni odpravila še na pregled h ginekologinji, ki je naredila UZ in rekla, da ni posebnosti, ter mi predlagala, da naj več preležim.

Šestega decembra zjutraj mi odteče plodovna voda v 26. tednu nosečnosti. Partner pokliče rešilca, ki me odpelje v Ljubljano. Naredijo mi UZ in me sprejmejo na oddelek. Na viziti mi povejo, da bodo počakali do 32. tedna in da mi bodo sprožili porod, ker vsak dan zelo veliko pomeni za razvoj otroka. Dali so mi še injekciji za razvoj pljuč za otroka, če se bi slučajno porod zgodil že prej. V redu, sem si mislila, tudi če sem v bolnici 5–6 tednov, samo da bo z otrokom vse v redu.

V 27. tednu zvečer se začnem tresti, tako me je zeblo, kot me ni še nikoli. Pozvonim na zvonec, medicinska sestra pride in me vpraša, kaj želim. Komaj ji povem, da me zebe, zelo. Sestra odhiti, pride nazaj, mi vzame kri in me takoj odpelje v porodni blok. Vprašam jo, a bom rodila? Pravi, da ne, ampak, da je bolje, da sem v porodnem bloku, če bi prišlo do poroda. Vsa zmedena nisem vedela, kako bom rodila, saj nimam popadkov. Zakaj so me pripeljali v porodni blok? Ležim na postelji, pride zdravnica in me vpraša, kako se počutim. Odgovorim ji, da v redu. Preteče nekaj časa, ko zazvoni telefon. Zdravnica dvigne telefon, pove moje ime in priimek, se obrne proti meni. Njen izraz na obrazu pove, da izvidi niso najboljši. Pride do mene in mi reče, da bodo naredili carski rez. Kaj, kako, saj sem šele v 27. tednu nosečnosti. Odpeljejo me v operacijsko, kjer me uspavajo ter naredijo urgentni carski rez. Trinajstega decembra ob 1.43 uri zjutraj rodim fantka Alekseja, velikega 38 cm in težkega 1210 g.

Zjutraj okoli sedme ure se počasi prebujam in vidim partnerja na vratih, kako stoji in gleda v sobo. Pride do mene in reče, da je najinega otroka videl, da je zelo lep in da sam diha, ampak mu dodajajo 15 % kisika, da se ne utrudi, ker je nedonošenček, in da je na intenzivni negi v inkubatorju. Prvi dan po operaciji sem želela k otroku, ampak žal sem bila fizično v tako slabem stanju, da se nisem zmogla niti dvigniti iz postelje. Pride čas za vizito in prideta dva zdravnika ter medicinska sestra, nekaj berejo izvide, gledajo v karton in me vprašajo: 'Kako se počutite?' Odgovorim, da v redu. Vprašam, zakaj so infuzije? Zdravnik odgovori, da prejemam antibiotik, ker imam v krvi bakterijo eserihijo coli (e-coli). Pove mi, da je to je razlog, da so mi naredili urgentni carski rez in da imam CRP 265, kar je zelo veliko. Takrat sploh nisem vedela, kaj te številke pomenijo.

Naslednji dan me odpeljejo k mojemu fantku, bil je popoln, nič ni kazalo, da bi bil bolan. Ko je bil čas za obisk, sem vsak dan hodila na intenzivni oddelek. Dobil je tudi transfuzijo krvi. Sestre na oddelku so res srčne in vsa pohvala za delo, ki ga opravljajo. Vsak dan zame je bil težak – nespečnost, nemir, zaskrbljenost, jok. Vse, kar so lahko povedali, je bilo to, da je stabilen. Povedali so, da ga bodo odpeljali na magnetno resonanco, da vidijo delovanje možgančkov. To je bilo par dni po porodu.

19. decembra sem prišla na oddelek, povabili so me v sobo in povedali, da je zelo slabo, da je bakterija naredila veliko škodo in da so se mu možgančki zagnojili, prav tako cela hrbtenjača. Šok. Vprašala sem, kaj to pomeni, da ga več ne bo? Zdravnica je samo pokimala z glavo. V tistem trenutku se mi je sesul svet. Začela sem jokati. Rekli so, da ni združljivo z življenjem.

Pripeljali so ga z inkubatorjem ter mi ga položili v roke, kjer je za vedno zaprl svoje prelepe oči. Moj otrok mi je umrl v naročju. Take bolečine in nemoči si nisem mogla nikoli zamisliti. Mislila sem, da so samo grozne sanje, da se bom zbudila in bo vse v redu. Takrat je umrl del mene. Svojega otroka imam rada, čeprav ga ni, in zame bo vedno moj otrok, do mojega zadnjega daha.

V spomin mojemu sinu Alekseju in vsem našim ljubljenim otrokom.