Po drugi svetovni vojni, med letoma 1945 in 1970, je bilo iz Velike Britanije v nekdanje kolonije, predvsem Avstralijo in Kanado, poslanih več kot 130.000 otrok. Ti otroci, stari od tri do štirinajst let, so večinoma prihajali iz revnih okolij in so bili že v nekem sistemu socialnega varstva. Obljubljeno jim je bilo "boljše življenje" v tujini, daleč od pomanjkanja in težkih razmer doma.

Žal pa se je za mnoge otroke sanjsko življenje v tujini spremenilo v nočno moro. Namesto ljubečih domov in svetle prihodnosti so se mnogi soočili s težkim delom na oddaljenih kmetijah, v državnih sirotišnicah in cerkvenih ustanovah. Pogosto so bili ločeni od svojih bratov in sester, mnogi pa so bili žrtve fizične in spolne zlorabe. Otroci so bili pogosto prepuščeni na milost in nemilost svojih skrbnikov, ki so jih izkoriščali za delo in jih zlorabljali na različne načine. Mnogi so bili žrtve nasilja, zanemarjanja in spolnih napadov. Njihove stiske so bile pogosto prezrte ali celo prikrite s strani odgovornih institucij.

Eden od teh otrok je bil tudi Clifford Walsh. Leta 1954 so ga pri devetih letih iz Londona poslali v Avstralijo. Končal je v kraju Bindoon, v katoliški ustanovi, ki je bila pod okriljem Kongregacije krščanskih bratov (bratje nimajo mašniškega posvečenja, so menihi, ker so izrekli redovne zaobljube, niso pa duhovniki in ne smejo maševati), katerih glavno vodilo je bilo ohranjanje reda ter moralnega kodeksa, a kaj kmalu je spoznal, da ima moralni kodeks tukaj drugačno konotacijo. Že takoj dni po prihodu je sledila prva kazen: "Udarjal nas je, brcal, po obrazu, po hrbtu, nato nas je posedel na kolena, ker smo po njegovem mnenju slabi fantje: "Ure in ure sem nenadzorovano jokal." Opisal je tudi, kako ga je eden od bratov pod pretvezo zvabil v svojo sobo in ga spolno zlorabil. "Nismo imeli staršev, nismo imeli sorodnikov, nikamor nismo mogli iti, ti bratje - ti pedofili - so verjetno mislili, da so v nebesih."

Dolga leta so bile zgodbe teh otrok zamolčane in pozabljene. Šele v zadnjih desetletjih so se začele pojavljati pričevanja preživelih, ki so razkrila grozljivo resnico o programu za otroške migrante. Njihova pričevanja so pretresla javnost in sprožila številna vprašanja o odgovornosti vlade in drugih institucij. Preživeli otroški migranti so se združili v boju za resnico in odškodnino. Zahtevajo priznanje krivde od vlade in odgovornih institucij ter finančno nadomestilo za trpljenje, ki so ga doživeli. Njihov boj je dolg in težek, a so odločeni, da se njihov glas končno sliši.

Leta 2010 se je takratni britanski premier Gordon Brown javno opravičil za program otroških migrantov in izrazil obžalovanje za trpljenje, ki so ga povzročili. Vzpostavljen je bil tudi odškodninski sklad za pomoč preživelim. Vendar pa mnogi menijo, da to ni dovolj in da je potrebno storiti več za odpravo krivic preteklosti. Kljub opravičilom in odškodninam ostaja veliko neodgovorjenih vprašanj o programu za otroške migrante. Kdo je odgovoren za zlorabe? Zakaj so bile stiske otrok prezrte? In kako zagotoviti, da se kaj takega ne bo nikoli več ponovilo?

Vir: bbc