29-letna Laura Mahon je bila noseča 20 tednov, ko je opazila, da ne more upogniti prstov na nogah. Čeprav je sprva mislila, da so njeni simptomi le običajne težave, povezane z nosečnostjo, pa so se težave stopnjevale, zato je vztrajala, da ji opravijo magnetno resonanco. Rezultati pa so bili grozljivi. Zdravniki so jo postavili pred težko izbiro: nadaljevanje nosečnosti, a lahko pride do komplikacij zaradi raka, ali pa naj začne z agresivnim zdravljenjem, kar pa bi lahko ogrozilo življenje njenega nerojenega otroka. "Rekli so mi, da imam tumor na možganih in da imam verjetno še samo leto dni življenja. Bilo je grozno, zlomilo me je. Razmišljala sem o sebi, o svojem možu in o najini nerojeni hčerki."

Kljub temu se je družina odločila, da ima nerojeni otrok prednost. Zdravniki so jima tako svetovali, da bi bilo najbolje, če bi nosečnost trajala vsaj do 32. tedna, saj bi imel dojenček tako možnosti za preživetje. Ker zaradi nosečnosti na magnetni resonanci niso smeli uporabiti kontrasta, tumor ni bil jasno viden, vendar pa so zdravniki sumili, da je tumor zelo agresiven in da je potrebna nujna operacija, a zakonca sta vztrajala – želela sta počakati čim dlje.

Do 27. tedna nosečnosti pa se je Laurino stanje močno poslabšalo. "Rak se je širil. Izgubila sem občutek v desni roki, začela sem izgubljati gibljivost v nogi in komaj sem hodila. Bilo je strašljivo. Vedela sem, da tumor raste, vendar nisem mogla ničesar storiti, dokler ni bila moja hči varno rojena."

Ker se je njeno stanje vztrajno slabšalo, so v 30. tednu zdravniki opravili nujni carski rez pod splošno anestezijo. Deklica se je tako rodila 10 tednov prezgodaj, vendar je bila zdrava. Laura je nato šla čez cikle kemoterapije ter radioterapije, vendar postopki niso prinesli želenih rezultatov. "Dolgo sem vedela, da bo prišel dan, ko mi bodo povedali, da ne morejo storiti ničesar več." V juniju 2024 se je njeno stanje znova hitro poslabšalo in v treh dneh je doživela več kot 50 epileptičnih napadov. "Tumor se je bistveno razrasel, funkcija jeter se je poslabšala, kemoterapija ni bila več mogoča. Kljub temu pa ne mislim odnehati," je bila odločena.

Od njene diagnoze so zdaj minila že štiri leta, kljub napovedi, da ne bo preživela enega leta, se Laura še vedno bori, postala je tudi glasna zagovornica ozaveščanja o raku možganov: "Rak možganov ubija več otrok in odraslih, mlajših od 40 let, kot kateri koli drugi rak, vendar prejema le 1 % nacionalnih sredstev za raziskave raka. Ta nepravičnost mi daje moč, da se še naprej borim."

Vir: Mirror