Svojo zgodbo o borbi z neplodnostjo, vztrajanju in optimizmu nam je skozi intervju predstavila Maja Henigman. O težavah je namreč treba govoriti, da bi ljudje spoznali, da niso sami, da se poleg njih še mnogi drugi borijo in da vedno obstaja več možnosti, rešitev, ljudi, na katere se lahko v stiski obrnejo. Maji se zahvaljujemo za iskren in topel pogovor, ki si ga lahko preberete v spodnjih vrsticah.

O neplodnosti govorimo, ko paru po letu dni rednih in nezaščitenih spolnih odnosov ne uspe zanositi. Po kolikšnem času ste vi začeli razmišljati o tem, da se morda soočate z neplodnostjo?

Pri nama se je zgodba odvila malenkost drugače. Namreč, še preden sva se dejansko odločila za otroka, sem zamenjala ginekologa, ki mi je na čisto prvem pregledu, z ultrazvokom odkril pregrado v maternici. Napotil me je k specialistu – dr. Tomaževiču. Ta je pregrado potrdil in svetoval histeroskopsko odstranitev. Operacijo mi je potem izvedla dr. Ban Frangež – odlična in srčna zdravnica, ki naju je tudi kasneje vodila v postopkih OBMP (oploditev z biomedicinsko pomočjo). 

Po letu dni od operacije mi je dr. Ban Frangež poslala vprašalnik o uspešnosti, ali mi je uspelo spontano zanositi. Pri nama se to na žalost ni zgodilo. Ker je z mano bilo vse v najlepšem redu, je  predlagala, da se pregleda še mož in opravi spermiogram – in takrat smo ugotovili, kje tiči problem.

Ste se takoj odpravili k zdravniku ali je preteklo dalj časa, preden ste se zaupali stroki?

Hja, nekaj časa seveda še upaš in vztrajaš, da se bo morda vseeno zgodil čudež, da medicina le ne ve vsega (kar je res, seveda), ampak v določenih primerih, tudi v najinem, je pot do otroka možna le z malo (ali precej) biomedicinske pomoči. 

Ste si od nekdaj želeli otroka in ste stremeli k ustvarjanju družine ali je ta želja prišla zgolj z zrelostjo in leti? Kaj ste čutili dne, ko ste izvedeli, da imate manjše možnosti za uresničitev želje?

Težko rečem. Kot najstnica nisem nikoli razmišljala o tem, da bom enkrat postala mama, kdaj bo to, koliko bom imela otrok. Ko pa sva se z možem (ki to takrat še ni bil), preselila na svoje, ko sem zaključevala obveznosti na fakulteti in ko sva se poročila, pa sem se počasi začela poigravati s to idejo. Moram reči, da je mož bil tisti, ki si je že veliko prej želel otrok, družine. 

Dejstvo, da do otroka ne bova mogla priti enostavno, naju ni potrlo, tudi ne užalostilo, ampak sva se (ali pa predvsem jaz) vrgla v snovanje načrta, kako bova prišla do cilja, kaj vse bo treba narediti, kakšne vse preiskave in postopke bova morala prestati.

Kaj je bil vzrok za neplodnost, kje je bila težava?

Pri nama je vzrok neplodnosti moški faktor, torej neploden je mož. Ima precej hudo obliko neplodnosti, saj ima manj kot 1 % morfološko normalnih semenčic (semenčic pravilne oblike), izredno slabo gibljivost in tudi rahlo zmanjšano število/koncentracijo. Skratka, vsi parametri so slabi.

Imel je in še ima precej težavno delo voznika tovornjaka, kar je seveda neugodno za kakovost semena (pretežno sedeče delo, težko se zdravo prehranjuje …), do nekaj mesecev nazaj je bil tudi kadilec. A kljub temu so na kliniki pred prvim postopkom umetne oploditve, izrazili začudenje nad tako slabimi rezultati spermiograma. Podan je bil sum, da gre za nekaj prirojenega ali pridobljenega v mladosti. Kasneje sva od tašče izvedela, da je imel kot dojenček ingvinalno kilo, ki je morda tudi do določene mere vplivala na razvoj in delovanje mod.

Kako sta se s partnerjem soočila s problematiko? Kakšen je bil vajin odnos – kdo je bil tisti, ki je spodbujal in opogumljal oba? Ali je šlo vse skupaj vzajemno?

Kot sem že omenila, naju diagnoza in dokaj "črne" napovedi niso potrle. Želela sva si otroka in nameravala sva priti do njega, po kateri koli poti je pač treba. Jaz sem bila tista, ki naju je skozi ves proces vodila in usmerjala, zaradi svoje zdravstvene izobrazbe, a večkrat je bil mož tisti, ki je bil bolj pozitivno, optimistično naravnan. Večkrat sem bila jaz realist ali celo pesimist in pričakovala neuspeh. 

Celotna izkušnja naju je brez dvoma še bolj povezala in zbližala.

Kako so se zdravniki lotili zdravljenja neplodnosti oz. skozi katere procese ste morali, da se vam je želja uresničila?

V najinem primeru je bilo bistvenega pomena, da skušamo z moje strani pridobiti največje možno število kakovostnih jajčnih celic – več kot jih je, večje so možnosti, da se jih vsaj nekaj oplodi, in večje so možnosti, da pridemo do kakovostnih zarodkov. Na kliniki so bili optimistični predvsem zaradi moje starosti – ko sva prvič šla v postopek umetne oploditve, sem imela 24 let. 

Vsakič se je izvedel postopek IVF-ICSI, kjer so embriologi v laboratoriju iz moževega vzorca semena izbrali najbolj primerne semenčice in jih injicirali v moje jajčne celice.

Je bilo že po prvem poskusu vse, kot mora biti, ali ste morali večkrat čez isti postopek? Če da, kolikokrat?

Na vso srečo, ja. Kljub slabim napovedim klinike, kjer so nama omenili celo možnost darovanega semena kot možnost, če ne uspe z moževim, nama je že v čisto prvem postopku uspelo priti do 3 blastocist (5 dni starih zarodkov). En zarodek smo takoj prenesli, od preostalih dveh je za zamrzovanje bil nato primeren le eden.

Zanosila sem takoj. Nosečnost je potekala šolsko in tako sva se 5 let nazaj razveselila prvega sina.

S kakšnimi mislimi ste se spopadali med samim procesom? Verjamem, da je bilo precej hudo – pa vendar od kod ste črpali energijo, da ste nadaljevali do cilja?

Za prvega otroka sploh ne morem govoriti o kakšnih težavah, stiski, saj nama je uspelo takoj. Drugi otrok pa naju je precej "namatral". Toliko, da sva na neki točki skoraj bila sprijaznjena, da nama je bil dan le en in bo, hočeš nočeš, ostal edinček.

Po prvem, uvodnem IVF postopku, ki je z uspešnostjo presenetil vse, še najbolj pa naju, v nadaljnjih postopkih nisva in nisva prišla do kakovostnih zarodkov. Prvi in drugi neuspeh sem/sva prenesla kar solidno, brez posebnosti, ko pa sva v tretjem poskusu ostala brez prenosa, ker so se zarodki prenehali razvijati, pa sva se morala zares trdno prizemljiti. 

V spominu mi je verjetno najbolj ostal četrti poskus, kjer so naju na dan prenosa pričakali bojda krasni zarodki. Po prenosu sem bila gotova, da je to to, da nama bo zdaj končno uspelo, kako ne bi… In ko je prišla menstruacija, se mi je sesul svet. Možu sploh nisem mogla po telefonu povedati, kaj se je zgodilo, ker sem preveč jokala. Prvorojenec je bil takrat star dobri dve leti in me je samo zmedeno gledal, ko sem se valjala v postelji, objokana, obupana. 

Ampak četudi je to bil eden najtežjih trenutkov na najini poti, četudi se mi je zdelo, da sem dosegla dno, je to hkrati bila tudi zelo pomembna prelomnica. Takrat sem se sprijaznila z dejstvom, da morda ne bom nikoli več noseča in da s tem pravzaprav ni čisto nič narobe. Zavedala sem se, kako zelo srečna sva lahko, da otroka že imava in predvsem, da imava drug drugega. In to je bilo najbolj pomembno.

Po tem "razsvetljenju" sem si vzela precej dolg odmor (leto dni nisva šla po "zamrznjenčka", ki naju je čakal od zadnjega postopka) in to mi je zelo dobro delo. Ko sem se končno počutila pripravljeno, sem šla izredno sproščeno v vse skupaj, z nobenimi pričakovanji in … zopet zanosila.

Kaj bi danes rekli, svetovali tisti Maji, ki ni vedela, kako se bo vse skupaj odvilo?

Vse bo prišlo ob svojem času. Potrpi.

Danes ste ljubeča in ponosna mama. Se vam zdi, da zaradi truda in svoje izkušnje toliko bolj cenite materinstvo in svoja otroka? Kako dojemate dejstvo, da ste mati. Kaj so vaše prioritete?

Ne, ne bi rekla, da na materinstvo ali na svoja otroka gledam kako drugače, kot če bi ju dobila po naravni poti, gledam pa povsem drugače na zmožnost zanositve, donositve in ustvarjanje družine v celoti. Na kraj pameti mi ne pade, da bi koga vprašala, kaj čaka z otroki, če bodo kaj zibali, ali sta se poročila, ker je noseča, in podobna neumna vprašanja, ki niso le neokusna in zelo neprimerna, ampak lahko povzročajo dodatno, nepotrebno trpljenje posamezniku oz. paru.

Materinstvo dojemam kot nekaj najlepšega, kar se mi je v življenju pripetilo in sem izjemno hvaležna, da mi je bila ta vloga omogočena. 

Kot mama čutim, da je moja glavna prioriteta, da vzgojim dva srčna, iskrena in dobra človeka, ki bosta doprinesla družbi, v kateri živita, in na katera bom ponosna.

Kaj bi svetovali vsem parom, ki se spopadajo z neplodnostjo?

Uh, nasvetov lahko sproduciram malo morje, ampak tisti najbolj pomemben bi bil – ne dovolita, da se v boju z neplodnostjo izgubita. Ne pozabita, da sta najbolj pomembna VIDVA in vajina zveza, ljubezen, življenje, ki sta ga ustvarila. Otrok ni zdravilo, ni obliž, je nadgradnja in obogatitev tistega, kar že imata.

Z željo, da bi pomagali drugim ženskam, ki se spopadajo z neplodnostjo, ste pred leti ustanovili Facebook skupino. Kakšen je naziv in kakšno je vaše poslanstvo? 

Skupina se danes imenuje "Skupina o neplodnosti (pomoč, podpora in izmenjava izkušenj)" in ni bila ustvarjena z moje strani, ampak mi je bila kmalu po ustanovitvi predana. Zdaj jo vodim že skoraj 5 let in število članic se že približuje 3000 (no, nekaj malega je tudi moških med nami, ampak res malo – vabljeni, ne grizemo, vsaj ne močno).

Skupina je zasebna, vanjo sprejmem le osebe, ki utemeljijo svoj razlog pridružitve. Na ta način se ohranja visok nivo intime in občutek varnega zavetja ter svobode komuniciranja in prostega deljenja izkušenj. Skupina omogoča podporo in navezovanje stikov med ljudmi, ki se soočajo z istimi izzivi in se zares razumejo.

Moje osebno poslanstvo je svetovanje, pomoč, podpora, usmerjanje ter informiranje posameznikov/parov, ki se soočajo z neplodnostjo. V Sloveniji za neplodnostjo trpi vsak 6. par. Zares veliko ljudi se sooča s to problematiko, a je na žalost še vedno stigmatizirana, tabu. Ljudje svojo neplodnost ne vidijo kot bolezen (kar je), ampak kot nekaj, za kar so si sami krivi, so si nekako sami prislužili. Zraven pa sodi še občutek nesposobnosti in manjvrednosti, tako za žensko kot za moškega, ko oz. če ne uspeta naravno spočeti otroka (tako kot družba od njiju pričakuje).

Zdravljenje neplodnosti je izredno zahtevno in kompleksno, zelo pogosto tudi strokovnjaki s tega področja bolj ali manj ugibajo, preizkušajo. Kljub temu da imamo pri nas izredno dobro zasnovano in dostopno zdravljenje oz. imamo postopke za oploditev z biomedicinsko pomočjo brezplačne (krite s strani ZZZS – 6 postopkov za prvega otroka in 4 za nadaljnje), pogosto obravnava pacientov ni na najvišjem nivoju. Pacienti velikokrat ne prejmejo zadovoljive psihične, čustvene in informativne podpore, ki jo nujno potrebujejo. Zato je tu naša skupina, zato sem tu jaz.

Z največjim veseljem vam še zaupam, da smo tik pred registracijo društva, ki bo predstavljalo nadaljevanje, nadgraditev mojega dolgoletnega dela. Društvo je bilo v povojih kar nekaj časa, v osnovanje smo vložili veliko truda, zato sem izredno vesela in ponosna, da bomo kmalu "zaštartali" – potem se pa pravo delo zares prične.