"To je bila ljubezen na prvi pogled," pravijo novopečene mamice ob rojstvu otroka. A dejstvo je, da se ljubezen prebudi že veliko prej. Za žensko je obdobje nosečnosti poseben čas, saj je vse usmerjeno v pričakovanje novega bitja, novih odnosov, sreče.

Nosečnica doživlja pisano paleto fizičnih in psihičnih sprememb. Dogaja se pravi čustveni vrtiljak, telo se spreminja, počasi se začne tudi povezovanje z nerojenim bitjecem. Z njim se pogovarjajo, božajo trebuh, mu prepevajo, kar predstavlja začetek ustvarjanja posebne, predvsem pa najmočnejše vezi. Ob rojstvu in prekinitvi popkovine se sicer zgodi fizična ločitev, a najgloblja ostane za vedno.

Kaj pa, če se zgodi najhuje?

Včasih se zgodi, da nosečnost ne poteka normalno ali da se pri porodu zgodi najhuje. Ne glede, ali je bila otroka smrt pričakovana (če je umrl še nerojen) ali ne (če umre ob ali po porodu), pomeni za žensko in njeno družino hud šok in obenem začetek žalovanja. Starši se soočajo s težko nepredstavljivo bolečino in globokimi občutki jeze, žalosti, krivde in nemoči. Velikokrat se spopadajo z vprašanji, ki nimajo odgovora. "Zakaj se je moralo to zgoditi prav nama?" "Sem jaz kriva za njegovo smrt?" "Bom sploh kdaj prebolela?" "Bom še kdaj srečna?"

Gre za zapleten proces, ki zajema priznanje izgube, postopno sprijaznjenje in sprejetje. Včasih se zgodi, da se ženska s težkimi občutki enostavno ne more ali noče soočiti, kar lahko pripelje do depresivnih stanj, različnih fobij in drugih motenj.

Pomembna je celostna podpora

Tako kot pri vseh drugih vrstah izgub je ključnega pomena, da se ženska (tudi njen partner) sooči z vsem, kar se dogaja v njej. Prvi korak je že podpora zdravstvenega osebja in psihologa, ki so ob njej v prvih trenutkih izgube.

V naslednjih fazah (tednih, mesecih, včasih tudi letih) pa je izjemnega pomena celostna podpora družine in ožje okolice. Soočanje in izražanje občutkov v tem čustveno izredno težkem obdobju je del predelave tragične izkušnje, zato je s strani vseh bližnjih pomembna velika mera senzibilnosti. Vedeti je treba, da samo onadva zares vesta, s čim se soočata in kaj čutita. Zato je treba spoštovati in upoštevati njune želje in potrebe.

Velikokrat so pri žalovanju vse tolažilne besede odveč, saj ne morejo odvzeti, niti zmanjšati bolečine in težkih čutenj, s katerimi se soočata starša. Je pa velikega pomena, da smo z njima v vsem kar čutita.

Resnična zgodba bralke, ki je želela deliti svojo zgodbo tudi z nami. 

Z vprašanji, ali bo sploh kdaj srečna, se je soočala tudi naša sogovornica, 32-letna Vanja, ki je svojega prvega otroka izgubila še v času nosečnosti. "Če povem iskreno, me še vedno močno stisne pri srcu, ko se spomnim na tisti čas," začne svojo pripoved, in nadaljuje: "Leto dni je trajalo, da sva z možem nekako prebolela izgubo. Ni bilo lahko, a se da. Spomnim se tistega usodnega pregleda, ko je ginekolog ugotovil, da s plodom nekaj ni v redu. Na vrat na nos me je poslal še na neke dodatne preiskave v Ljubljano, a ni bilo več kaj reševati," obudi spomine na težke trenutke.

Na vprašanje, kako se je spopadla s to tragično preizkušnjo, odgovori, da še danes ne ve. "Najprej sem mislila, da se to meni ne dogaja, da je vse skupaj nočna mora. Občutek, kot da sanjaš in da se boš nekega dne zbudil. A se žal ne. Najhuje je, ko moraš roditi mrtvega otroka. To je nepredstavljivo. Z možem so nama dejali, da je sicer najina izbira, ali se bova od njega poslovila, a da je veliko lažje izžalovati vse skupaj, če se od njega posloviva. Tu za naju sploh ni bilo vprašanja …" Imela sva svoj čas z njim, pove.

Obdobje, ki je sledilo, je bilo zanju mučno. "Nekaj časa sva mislila, da bova zmogla to preseči sama. Praznina, tema, brezvoljnost, brezupnost, nič," opiše svoje občutke v prvih tednih, ki so bili zanjo nekaj najhujšega. "Potem mi je osebna zdravnica svetovala, da naj se udeležim kakšne od podpornih skupin za žalujoče starše. Sprva sem oklevala, saj se mi je zdelo, da bo vse še huje. Da bo še več bolečine na kupu … A čez nekaj časa kasneje sva se z možem odločila, da greva. In moram reči, da je bilo lažje. Postopoma. Ko slišiš, da nisi sam v tem, ko slišiš zgodbe o upanju …" še vedno s cmokom v grlu razloži sogovornica in doda, da ji je bilo v tistem času v veliko pomoč celotno sorodstvo. "Pomembno je, da veš, da imaš podporo, je pa res, da ti vsi želijo pomagati na vse načine, ti pa veš, da ti ne morejo vrniti otroka. Je pa že to veliko, da so bili na voljo vedno, ko sem potrebovala pogovor, ko sem bila na tleh. Veste, so obdobja, ko misliš, da si že v redu, pa pride dan, ko si popolnoma na dnu. A gre, počasi. Lahko rečem, da sem najhujše dala skozi v nekaj mesecih, vse skupaj pa je zagotovo trajalo kakšno leto." Z optimizmom zaključi, da se z možem zopet trudita zanositi, mi pa držimo pesti, da jima čim prej uspe.