Nekaj minut čez drugo uro zjutraj me prebudi prvi popadek. Zdolgočaseno vstanem, odracam na stranišče, polulam klasične tri kapljice in se vrnem v posteljo. To je scenarij, ki ga preigravam že cel teden: noč, popadek, dva, konec. Tokrat pa trmasto v roke vzamem mobitel, odprem aplikacijo za beleženje popadkov in ga zapišem.
“BASTA. Danes grem rodit.”

Hecno. Res pride še eden, pa še eden … po eni strani jih poskušam ignorirati, po drugi pa mi duša ploska od sreče in skače od navdušenja, pričakovanja in misli na to, da je to morda res … TO. In res je bilo. Popadki na 5 minut, ki jasno gradijo na intenziteti. Slabo uro sem jih predihavala v postelji, vmes crkljala Piko, potem pa si le nalila čistega vina in si priznala, da gre zares, ter se prestavila v dnevno sobo.

Na popadke sem bila tokrat res dobro pripravljena. “Dihaj, gibaj, misli.” Dihaj – zadnje tedne sem naštudirala neko pol-svojo tehniko dihanja. Počasen vdih, ki me napolni “do riti”, in še počasnejši izdih, ob katerem sem si ponavljala “sprosti čeljust, ramena dol, odpri dlani”. Gibaj – pozorna sem bila na svoje gibanje in položaje med popadki. Vedela sem, da je ključno, da je moja medenica v primernem položaju, da se fantek lahko spusti. Misli – še bolj kot dihanje in gibanje pa je bila pomembna moja glava. Ves čas sem zavestno držala kontrolo nad sabo, nisem pustila, da intenziteta in bolečina popadka moje telo pahneta v napetost, strah in paniko. Glava je morala vedno premagati težnjo po tem, da bi spustila vajeti.

Duš-dilmarile, res mi je uspevalo! In res, RES sem uživala!

Matica sem pustila spati, ker sem vedela, da ko ga enkrat vržem pokonci, bo budna tudi Pika. Okoli 5.00 so popadki prihajali že na 4 minute, ampak vseeno sem čutila, da še nisem zelo daleč. Vseeno sem zaradi pogostosti cincala, kaj storiti. “Ko se začnem oglašati kot Indijanec, takrat je čas, da greva.” – sem govorila Maticu te zadnje tedne, ko sva se pripravljala na njegov prihod (tiha želja je namreč bila, da v porodnišnico pridem le na iztis). Ob 5.30 sem zaradi pogostosti popadkov vseeno šla v spalnico. Še vedno niso bili slišati kot paritveni klic Indijanke, ampak vedela sem, da ko mi enkrat na to stanje odteče voda … bo štala. 

“Matic, Matic! To je to! Popadke imam!”

“Kaj? A fejst?!”

“Ja, zdej so že na 3/4 minute.”

“A si ti pr**knjena?!”

Po prvem popadku je videl, da res še nisem super-duper-daleč, tako da smo vsi trije umirjeno odšli v kuhinjo in začeli dan. Jaz sem se v njuni prisotnosti in ob Pikini umirjenosti (ki me je noro presenetila) še dodatno sprostila in dinamika popadkov se je začela spreminjati. V roku pol ure sem že zavzemala hecne položaje, se obešala in naslanjala po pohištvu ter pričela vokalizirati. Aktivirali smo mojo mami in malo pred 7.00 sva šibnila proti porodnišnici. Od vožnje se spomnim le hvalospeva, ki sem ga tiho zapela @porscheinterautosi za avto, v katerem ne čutiš a-ma-nobene luknje.

Parkirava pred glavnim vhodom porodnišnice – od avta do avle sem imela tri indijanske popadke. 15 metrov, trije popadki. Na neki točki sem objemala fasado porodnišnice Kranj, mrmrala svojo “mmmm” mantro in rito zibala sem in tja. Nekdo mi prijazno ponudi invalidski voziček, ampak prijazno (v duhu jaz-zmorem-vse!) odklonim. Vseeno mi to da vedeti, da fantek še ne bo kar padel ven in da očitno še nisem v fazi tranzicije (ko se ti malo odpelje in misliš, da ne moreš več).

Nekako se privlečem do triaže, sprejme me babica in oceni, da pa vseeno stvar je že kar daleč.

Pogleda me … 7–8 cm.

MADR*AKING JA! Uspelo mi je! Ajde Barbi, samo še finiš. Tranzicija in iztis. Maš to.

Pridemo do porodne sobe in vmes sklenemo, da časa za epiduralno ne bo. Nato sledi izpolnjevanje papirjev, namestitev IV-kanile, bris za saj-veste-kaj … pač postopki, ki hočeš-nočeš pridejo z udobjem in varnostjo porodnišnice, ampak malo poteptajo moralo. Sploh na 8/10 centimetrih. Na tej točki rahlo “klecnem” in nimam več občutka, da sem kraljica rojevanja. Vseeno mi gre super. Hitro sem na 10ih centimetrih, potem pa …

… se stvari spominjam megleno. Če vprašate Matica, bo rekel: “totalka si bila blesava. Ko ti je nekdo rekel, da pojdi levo, si šla desno.” Ja, iztis je bil … *EBA. Nenazadnje sem ven potiskala več kot 4 kilograme težkega fantka, brez kakršnih koli protibolečinskih sredstev. Proti koncu sem zaradi občutka, da se stvar nikamor ne premakne, postala panična in slabo-sodelovalna. Spomnim se, da sem iztis Pike imela bolj “pod kontrolo”, bolj sem čutila glavico in sam pritisk. In to me je tokrat vrglo iz tira. Popadki sedaj med seboj sploh niso več delali pavze, jaz pa sem v nekem momentu mojo babico kot župnika pri spovedi držala za roko in moledovala: “prosim, prosim, samo 3 minute pavze rabim”…

In nato se je rodil najboljši plan ever. Jaz, babica, anesteziolog in mini-bini doza Ultive.
In je prišla. Moja pavza. Tri minutke, nič več. Samo tri minute – brez bolečine, brez tiščanja, brez potiskanja … samo … jaz, trebuh in tišina. Iiiin potem je šlo! Ajde, itak, s še nekaj drame, ker se je moja 4 kilogramska štruca sreče vmes zataknila (ramena) in se napila mekonijske plodovnice … ampak bil je tukaj. Na mojih prsih. Na otip mehak kot putrček. Moj fantek. Cene.