Tako sem do poroda preživela v bolnišnici, kjer so mi spremljali ctg in delali ultrazvok. Ker ni veliko pridobivala na teži, so se odločili, da mi bodo porod sprožili en dan pred pdp, saj bi bilo to najbolje zame in seveda za otroka. Pa je napočil ta veseli petek. 

Ob 10.30 so mi vstavili trak, ki je iz sebe vsako uro spustil določeno vrednost, da bi se začeli popadki. Sledila je ena ura strogega ležanja, nato kosilo in ctg. Ko sem se odpravljala na ctg me je začelo malo "špikati" na levi in nato še desni strani. Kot nekakšni krči ob menstruaciji. Hmm. Mogoče pa je to to? Se bo začelo? 

Na ctgju ni bilo videti nobenih posebnosti. Nazaj v sobo, počivati. In kar kmalu se je začelo. Močne, nepopisne bolečine. Takrat sem vedela ... Popadki. Ker nisem hotela delati panike, sem jih lepo predihavala ter si jih zapisovala. Že čez nekaj trenutkov je postalo grozno boleče, nevzdržno. Šla sem do sobe, kjer so bile sestre. Niti nisem mogla govoriti, samo pokazala sem jim list, kjer sem si zapisovala popadke. Komaj sem stala, vendar odgovor sester je bil, da se mi telo samo pripravlja in naj odidem nazaj v sobo. 

V istem trenutku sem morala na stranišče. Ko sem sedla na školjko, sem takoj zagledala kri. Hvala bogu za SOS-zvonce. Pride sestra. Panika. V istem trenutku sem bila na postelji in zdravnica me je že pregledovala. Med hudimi popadki sem samo slišala: "Gospa je 10 cm odprta, gospa že rojeva." 

Sem že bila v porodni sobi, kjer sem hitro poklicala partnerja, naj pohiti, saj bom kmalu rodila. Bežni spomini. Bolečine. Težko predihavanje preko zaščitne maske. Nato končno zagledam partnerja, ki je uspel priti vsaj na zadnjih 5 minut poroda. In ob 16.06 se je rodila najina najlepša princeska Sofija. Imela je 3210 kg in bila velika 50 cm. Nepopisno veselje, nepopisna sreča.