Naročila sem se pri ginekologu, kjer pa je sledil šok. Izvedela sva, da pričakujeva dvojčka. Bila sva pozitivno presenečena. Sicer je mož dvojček, ampak pravijo, da naj bi kakšno koleno preskočilo. Predvideni datum poroda sem imela začetek marca. Prvi meseci so potekali normalno. Nekaj slabosti in bruhanja - nič kaj posebnega. Sledil je pregled nuhalne svetline. S polnim srcem in veseljem na obrazu se odpraviva proti Ljubljani. Vendar ta sreča ni trajala prav dolgo. Izvid je pokazal povečano tveganje za Downov sindrom. NS 3,0 in rezultat 1:153 (za moja leta naj bi bilo normalno 1:1099). Strlo se mi je srce ob misli, da sta oba bolna, sta namreč enojajčna. Bilo je hudo, z možem sva jokala in bila prestrašena. Hkrati sva bila postavljena pred dejstvo, da imata skupno posteljico in se lahko rodita kmalu po 25. tednu. 

Dobila sem napotnico za biopsijo horionskih resic, da preverijo tveganje za Downov sindrom. Zaradi lege posteljice pregleda niso mogli opraviti, zato so me napotili na amniocintezo. Dan pred posegom sem dobila občutek, da ga ne smem opraviti. Nekaj v meni je govorilo, naj pokličem in odpovem. In sem res. Tudi če bi otroka imela Downov sindrom, bi ju obdržala, tvegala pa bi lahko splav enega ali obeh. Znova je minilo nekaj časa brez problemov, nato pa slabo počutje in povišan pritisk. Tri mesece sem jemala tablete za pritisk trikrat dnevno v upanju, da ne dobim preeklampsije. Tlak je bil stabilen, dokler mi ni po malem začela odtekati plodovnica malo pred mojim rojstnim dnem. Nisem želela takoj h ginekologu, saj sem vedela, da me bo poslal v porodnišnico. Počakala sem tri dni in na rednem pregledu ginekologu omenila, da imam občutek, da mi odteka plodovnica. Ta je opravil bris in to potrdil. Takoj sem morala v Ljubljano, kjer sem bila hospitalizirana. Potrdili so visok razpok mehurja in rekli, da bom pri njih do poroda. 

Bila sem v 30. tednu nosečnosti in zajokala sem vsakič, ko sem se spomnila, da bom tu ostala še 5 do 6 tednov. Prvi stik s sestrami na oddelku ni bil ravno najboljši. Po navodilih osebnega ginekologa sem zahtevala neslano hrano, ker sem bila na strogi dieti zaradi pritiska, pa vendar so se delale norca iz mene. Ustrezne prehrane tako nisem bila deležna za čas celotne hospitalizacije. Hospitalizirana sem bila 24. decembra. Na božični dan pa se je začelo. Imela sem popadke in bila odpeljana v porodno sobo. Tam so mi popadke ustavili, saj so želeli počakati 14 dni, da injekciji za razvoj pljuč primeta. Minil je božič, bližalo se je novo leto. Nekaj dni kasneje sem znova dobila popadke. Z možem sva čakala, kaj se bo zgodilo, saj nama je zdravnica dejala, da mi tokrat popadkov ne bodo več ustavljali. In znova nič, ustavili so se sami. Vsa psihično izmučena od tega, da se nič ni zgodilo in da bom v porodnišnici še dolgo, sem se vsak dan slabše počutila. Hudo se mi je povišal pritisk, cela sem zatekala (dobivala sem po 3 kg na dan - v telesu se je nabirala sama voda), zbolela sem za preklampsijo. Uspešnemu ginekologu v tisti porodnišnici sem jamrala, kako težko diham, da ponoči ne morem spati, kljub dvignjenemu vzglavju itd. Ni me poslal na nobene preiskave kljub hudemu zatekanju. Ni me znal niti poslušati, govoril je samo, da je to zaradi stresa, ker je to moj prvi porod. Tisti dan je bil dežuren, klicala sem ga vsaj štirikrat. Na zadnjem srečanju mi je dejal samo: “A vam ponovim, kar sem že prej povedal?”  Nesramnost na višku. Imela sem občutek, da se tudi on dela norca iz mene, ker sem pač mlada. Čez kakšen dan so mi preverili kri. 30. decembra popoldan se je pri meni oglasil drug ginekolog, ki mi je povedal, da so moji izvidi zelo slabi. Da je prišlo tudi do vnetja - najbrž plodovnice - in da moram roditi. Takrat sem doživljala tiste občutke sreče, da mi ne bo več treba dolgo ostati v porodnišnici in hkrati občutke groze, kako bo z otročkoma zaradi prezgodnjega poroda. Ob 17.00 so me odpeljali. Partner je stvari vključno z mojim mobitelom odnesel v avto in kar nekako izginil. Hodila sem po hodniku gor in dol in ga čakala. Mine ura – njega ni bilo od nikoder. Vsa v skrbeh sem se sprehodila še do zadnje sobe na hodniku, kjer sem ga končno zagledala. Oba sva začudeno planila v smeh. Ves ta čas sva bila v sobah, ki sta druga zraven druge, pa vendar se nisva našla. Ura je bila 20.00, ko sem ležala na porodni postelji in čakala popadke. Seveda jih ni bilo, zato so mi dali umetne. 

In znova nič, kljub temu, da so mi predrli mehur. Predrli so ga premalo, zato so čez nekaj časa ponovili. In se je začelo. Čez eno uro so prišle bolečine, ki se jih je dalo predihati. Kar naenkrat pa so se začele stopnjevati in postalo je nevzdržno. Bila sem deležna le maske in smejalnega plina, ker naj bi bila za ostalo premlada (imela sem 20 let). Minile so ure neznosnih bolečin, porod pa se je ustavil - nisem se več odpirala. Ginekologinja, ki je bila skoraj ves čas poleg mene, je zaznala distres pri dvojčku B in mi z žalostnim izrazom povedala, da bom morala na urgentni carski rez. Odpeljali so me v operacijski prostor, kjer sem vsa prestrašena in zadeta od smejalnega plina vsakemu posebej govorila, naj me ne režejo, dokler ne zaspim. Tako sem 31. decembra ob 1.15 (oba rojena isto minuto) v 31. tednu rodila dva zdrava dečka, ocenjena z 9 po Apgarju. Takoj sta sama zadihala in zajokala. Nista imela težav niti s hranjenjem. 

Tisto jutro, ko sem se zbudila iz anestezije, sem se slabše počutila. Zdravnica na viziti me je spraševala po težavah s pljuči. Rekla je namreč, da je med carskim rezom malo manjkalo, da me niso izgubili. Poslala me je na rentgen pljuč, kjer so videli, da mi je voda že konkretno zalila tudi pljuča. Šele tisti dan sem prejela ustrezno terapijo. Svoja sončka sem videla ob 10.00, saj sta bila premeščena na oddelek za intenzivno nego. Bila sta zelo drobna, a hkrati močna dečka (Arijan - 2230 g, 45 cm in Dorijan - 2080 g, 44 cm). Zdravniki so bili več kot zadovoljni, saj nista potrebovala inkubatorja, kisika, sonde za hranjenje itd. Vsak dan sem ju obiskovala. Bilo mi je težko stopiti v svojo sobo, kjer so mamice imele otročke ob sebi, meni pa so samo prazno obljubljali, kdaj mi ju bodo pripeljali. Zdelo se mi je, da je dan dolg kot leto. Pa vendar sem dočakala. Četrti dan popoldan sta prišla, jaz pa sem se vsa srečna končno vživela v vlogo mamice. Porodnišnico smo zapustili sedmi dan. Hvaležna sem do nebes in še dlje, da sta se moja nedonošenčka, rojena v 31. tednu, na ta svet odzvala brez težav in da sem zaradi tega rajši jaz potegnila “ta kratko”. Od tega, da sem se zredila za skoraj 50 kg, do vseh možnih zapletov. Pa vendar je bilo vredno. Sedaj sta stara dobro leto in pol. Obiskovali smo razvojno ambulanto in hodili na fizioterapije enkrat tedensko zaradi težav v počasnejšem gibalnem razvoju. Pa vendar sta do sedaj skoraj vse te tedne, ki so manjkali do donošenosti, že nadoknadila.

Svojo porodno zgodbo ali zgodbo o tem, kakšni so bili za vas prvi tedni po porodu, nam lahko pošljete na urednistvo@bibaleze.si.