Tisti dan sem v službi komaj dočakala konec izmene. Pritisk in sladkor sta bila v zelo nizkih vrednostih. Vzela sem kot nekaj normalnega, pač vsak dan je drugačen. Potem pa se je pojavil voden izcedek, ki ga vložek ni zadržal. Na vsakem ginekološkem pregledu sem omenila izcedek, pa so mi razložili, da je to najverjetneje povečan beli tok. V petem mesecu nosečnosti sem nekajkrat čutila pritisk otroka, kot bi želel priti na plano. Hitro sem odšla na urgenco, kjer sem dobila hladen tuš od zdravnice: "Saj ste že bili noseči, kot da ne veste, da je to normalno!" Nekaj dni kasneje mi je odtekla plodovna voda in pristala sem na urgenci v Izoli. 

Svet se mi je porušil, ko so mi povedali, da me morajo nujno z rešilcem prepeljati v Ljubljano. Med vožnjo sem razmišljala vse mogoče, moja glava je bila prepolna strahu, lica pa mokra od solz. Zdržala sem do naslednjega jutra, ko sem morala na urgentni carski rez. Nikoli v življenju me ni bilo bolj strah, saj nisem vedela, kaj me bo čakalo, ko se zbudim. Pričakal me je Lusian, težek komaj 790 gramov in dolg 37 centimetrov, rojen v komaj 25. tednu nosečnosti. Strah me je bilo, ker nisem vedela, kaj bo z njim, ali je dovolj velik, da mu bo uspelo, in kako bomo vse to prenesli mi. 

Nikoli ne bom pozabila prvega obiska sestre po carskem rezu. Vstopila je z nasmeškom in mi rekla: "Ne se bati. Vse bo v redu." Pa vendar – v takih trenutkih, za katere misliš, da se ne bodo nikoli zgodili tebi, solze tečejo same od sebe. Prvi pogled nanj mi je zlomil srce in me hkrati pogrel. Bil je tako majhen, tako nebogljen. Začela sem črpati svoje mleko in vsak dan komaj čakala, da pride ura, ko ga grem lahko pogledat. Dnevi so minevali in globoko v sebi sem vedela, da bo naš borec zmagal. Bila sem srečna, ko sem ga opazovala, kako se razvija, a hkrati se je začela tesnoba – doma me je namreč čakal 4-letni sin, ki je postal starejši bratec in sem ga že močno pogrešala.  Med vikendi sem sicer lahko odšla domov, a ko sem bila doma, me je obdajala tesnoba, ker sem ločena od našega borca, ko sem se vrnila v Ljubljano, sem bila žalostna, ker sem pogrešala starejšega.  

Počasi je napočil dan, ko je moj junak zadihal sam, brez pomoči kisika. Zajela me je sreča, ki je ne znam opisati. Kmalu sva začela hranjenje po flaški. Komaj sem čakala trenutek, ko bom lahko sama nahranila svojega otroka. A ko je prišel ta trenutek, je bilo povsem drugače, kot sem si predstavljala – takrat sem se zlomila do konca. Nedonošenčki imajo težave s sesanjem in dihanjem med hranjenjem. Zato se je na začetku večkrat zgodilo, da je moj junak pomodrel – ko med enim hranjenjem štirikrat oživljaš svojega otroka, ko tam leži ves moder, se ti življenje obrne pred očmi. Tudi to je minilo in počasi sva odšla na oddelek in potem domov. Ko smo končno prišli domov, ko sem zagledala nasmeh in srečo njegovega bratca in očeta, sem pozabila na vse mučne dni. Zdaj je naš korenjak težak 9 kilogramov in dolg 66 centimetrov ter odlično napreduje. S svojim popotovanjem od rojstva do zdaj je dokazal, da je najmočnejša oseba v mojem življenju.

Svojo porodno zgodbo ali zgodbo o tem, kakšni so bili za vas prvi tedni po porodu, nam lahko pošljete na urednistvo@bibaleze.si.