V 23. tednu šok …

Prva nosečnost je potekala brez zapletov, rodila sem tudi dokaj hitro (če odmislim vse bolečine), zato nikoli nisem bila v dvomih, ali bova imela edinca ali več otrok. Po treh letih se je na nosečnostnem testu zopet pokazal plus in bila sva presrečna, da bova spet obujala spomine na priprave za dojenčka.

Ampak drugič ni potekalo vse tako gladko. V 23. tednu, ko sem bila na 'morfologiji', so ugotovili, da pod srcem nosim fantka. ''Še en nogometaš,'' sem pomislila. Toda naslednje besede so me vrgle ob tla. Šokirana sem bila ob zdravnikovi ugotovitvi, da ima moj sin multicistično ledvico.

Od takrat naprej sem ves čas hodila z robčki v rokah, saj sem jokala noč in dan. Sledila je nemirna nosečnost, polna skrbi, nemočnosti in stiske. Ves čas sem premlevala: ''Otrok z nedelujočo ledvico, dialize, presaditev… tisoč in eno vprašanje, številne skrbi, kako naprej …'' Raziskovanje po internetu mi ni bilo v pomoč, zaradi tega sem bila še bolj nemirna. (Priporočam, da nikoli ne berete takšnih stvari med nosečnostjo.) Šla sem še po mnenje drugega specialista, a na mojo žalost je bila diagnoza ista.

In tako sem preživela vso nosečnost v solzah, namesto da bi se veselila. Nasmeh na obraz mi je tu in tam pričaral prvorojenec, ki je bil tako navihan in razigran, da je v naš dom ves čas prinašal smeh. Kot bi čutil, da prav to najbolj potrebujem med nosečnostjo. Bil je moje zdravilo, moja tableta.

Nelepi porodni spomini …

Prvo porodno izkušnjo sem ohranila v lepem spominu, druga pa je zgodba zase … V 39. tednu nosečnosti so se popoldan začeli popadki. Skrajni čas je bil, da izvem, kakšna prihodnost nas čaka, kaj je usoda predvidela mojemu sinu. Ob približno 16. uri sva se z možem odpravila v porodnišnico, rodila sem šest ur kasneje.

Čeprav mi je to težko napisat javno, ampak imela sem najbolj neprijazno porodničarko na svetu. Takoj naslednji dan sem napisala pritožbo zoper njo. Bila je izjemno arogantna, neprijazna, vsako mojo prošnjo je zavrnila, pa ne bi rekla, da sem bila zahtevna porodnica.

Po porodu nisem mogla lulat (kljub polnemu mehurju). Prosila sem za kateter, ker sem imela enako izkušnjo že pri prvem porodu in takrat to ni predstavljalo težave. Toda moji porodnici tokrat je bilo vse težko. Karkoli si jo prosil. Še danes ne morem verjeti - poleg vseh težav, za katere je vedela, da me pestijo - bojazen ob porodu zaradi bolnega otročka – se je vedla tako. Da naletiš na takšno osebje, je nedopustno.

Tudi ne morem pozabiti, da ga je ob samemu iztisu tako prijela za glavo, da mu je še isti dan glavica na levi in desni močno zatekla. Imel je dva rožička kar nekaj časa. Tako, da je še vizualno deloval bolan ...

Ampak sin je zmagal!

''Dobrodošel, zdravi Jaka!'' Oba specialista sta se na ultrazvočnem pregledu zmotila. Ledvička ni bila multicistična. Ob porodu je imel sinček cisto, ki je še tri mesece po porodu rasla. Bila je vtisnjena na ledvičko, zato se je sprememba tudi kazala na ultrazvočnem pregledu. Problem je bil ta, da je bil otroček premajhen za poseg in odvzem tkiva te ciste. In medtem ko smo čakali in čakali na datum posega in da si malo opomore, je cista počila. Ja, počila je!!! Juhej! To je bil jasen znak, da je bila vodna cista in velik plus za nas. Ledvička se zaradi tega sicer ni mogla normalno razvijat, je za pol manjša od desne, toda obe delujeta. Delujeta, le da ta druga z manjšo intenziteto.

Najpomembnejše na koncu: sin je zmagal! Jaka je zdrav in normalno raste. Seveda ima redne kontrolne preglede pri specialistih, toda vedno znova dokaže, da je njegovo zdravje več kot odlično. Uživam v vsakem trenutku z mojima sinovoma, kajti videti ju, kako skačeta, plezata, tekata, se smejita na ves glas je prava melodija za moja ušesa. In, kar je najpomembnejše: oba sta zdrava!