Njeni sodelavci so ji pred odhodom na porodniški dopust podarili prikupen bodi za novorojenčka, ki nosi napis "Spremenil bom svet". In fantek, ki sta ga dobila z možem Žanom Cvetom, že spreminja njun svet. Postala sta starša malemu Vanu.

Kakšni so bili občutki, ko si izvedela, da boš postala mamica?

Ne vem, ali sem že v kateri drugi situaciji doživela tak naval čustev. Pojavil se je kup vprašanj, ki v tistem trenutku sploh niso bila važna, hkrati pa tudi nisem povsem dojemala, kaj se je začelo dogajati in v kaj se podajava – še vedno se je zdelo, da je vse v oblakih. In seveda so bile v trenutku, ko sem zagledala obe črtici, solze.

Raznežena in čustvena ob lepi novici ... Komu si jo najprej zaupala in kakšen je bil odziv?

Seveda najprej možu, hotela sem pripraviti kakšno presenečenje, ampak tega nisem mogla zadržati več kot kakšno minuto. Ni bilo veliko besed, je bil pa dolg in zgovoren objem.

Kako si prenašala prve mesece nosečnosti? Je bilo naporno?

Prvo tromesečje je bilo zelo naporno zaradi slabosti, ki je trajala ves dan, zato je tudi naša urednica zelo hitro izvedela, kaj se dogaja. Malo nerodno pa je bilo, ko me je dnevna urednica, ki za nosečnost ni vedela, hotela poslati na teren, ki ni ravno za občutljive želodce. Ko sem si začela spraševati, ali bi lahko to prevzel kdo drug, ker da se malo čudno počutim od včerajšnjega dneva, mi je ugodila, ker v redakciji nisva bili sami, pa mi je poslala sporočilo, ali prav misli, za kaj pravzaprav gre.

Si bila »tipična« nosečnica oziroma ali si imela tudi kakšne posebne muhe?

Ni bilo nekih čudnih želja glede prehrane in nihanj razpoloženja. Sicer bi o tem verjetno morali vprašati moža. Tipično nosečniška pa je bila verjetno potreba po gnezdenju: ogledovanje oblekic, načrtovanje otroške sobe ipd.

Kdaj sta izvedela za otrokov spol in kakšna je bila tvoja prva misel ob tem?

Za spol sva izvedela na morfologiji. Vsi so mi govorili, da zagotovo nosim punčko, ampak imela sem občutek, da bo fantek, in imela sem prav. Sicer pa v nosečnosti prav zares občutiš, da je res tisto, za kar se ti prej morda zdi, da ljudje pravijo, ker pač morajo – res si želiš samo, da bi bil otrok zdrav, spol ni važen.

Te je bilo strah poroda in kako si se s tem soočila?

Ja, zelo me je bilo strah in nisem si naredila usluge, ko sem o nekaterih zadevah malo več prebrala – čeprav so bile stvari napisane zato, da bi razložile in pomirile situacijo, sem si v glavi naredila neko svojo sliko. Pomirile so me prijateljice s svojimi izkušnjami, čeprav je imela kakšna malo slabšo. Vse so mi rekle isto – da je takoj, ko vidiš svojega otroka, vse slabo pozabljeno.

Kako bi opisala svojo porodno izkušnjo in občutke po porodu?

Popadki so bili vse intenzivnejši, ampak sem jih še lahko zdržala, epiduralna se mi je takrat zdela popolnoma nepotrebna, a takoj ko mi je odtekla voda, se je to popolnoma spremenilo. Bila sem kar malo v paniki, ali oziroma kako bom to sploh zmogla. Ampak ko sem prejela epiduralno in ob odlični podpori moža, ki sem ga takrat zares potrebovala ob sebi, je čez čas postalo lažje. Zares sem iz srca hvaležna vsem babicam v porodnišnici v Ljubljani, ki so poskrbele za naju, sploh babici Martini, ki je vse skupaj vodila, da sem se počutila varno in vedela, da je otrok v varnih rokah, tudi ko se je malo zataknil ob prihodu v svet, poleg tega pa je poskrbela tudi za sproščeno vzdušje, da smo se lahko vsi malo nasmejali, tudi ko je bilo zelo naporno.

Kakšna čustva so te preplavila, ko si malo kepico prvič držala v naročju?

Zdelo se mi je, kot da je babica kar naenkrat rekla, da ga že lahko pobožam po glavici, in v tistem trenutku sem šele zares dojela, da postajam mamica. Spomnim se, da sem pogledala Žana in v njegovih očeh videla isti "aha moment". Ulile so se mi solze, ko sem ga dobila v naročje, pa so prišli občutki, ki so zares neopisljivi. Adrenalin ni in ni popustil. Vane se je rodil ob pol dveh ponoči in tisto noč sem prebedela.

In kako se je znašel novopečeni očka?

Žan se odločno navaja na novo vlogo. Res je, da so to šele prvi dnevi, ampak vključi se v vse in pomaga, kakor lahko. Oba se učiva in loviva, ampak to so za naju zares najlepši dnevi.

Kakšno ime sta izbrala in kdo je imel glavno besedo?

Ko še nisva vedela spola, sva imela na zalogi kar nekaj imen za deklico, glede imena za dečka pa se nisva nikakor strinjala. Potem pa je Žan enkrat pri večerji izstrelil ime in rekla sem: "To je to." Sploh nisva več razmišljala, najin otrok bo Vane.

Komu je vajin sin po tvojem mnenju bolj podoben?

To mnenje ni samo moje, ampak je mnenje večine, pa tudi Žan ne more oporekati, haha. Trenutno je bolj po meni.

Gnezdenje, ena od tipičnih muh ... Je otroška sobica že pripravljena?

Otroška sobica je pripravljena. Nanjo sva kar ponosna, saj sva znova uporabila, prenovila in po svojih željah prilagodila staro pohištvo. Tukaj je glavno vlogo odigral Žan, jaz pa tudi nisem mogla biti pri miru. Zadnja leta izdelujem nakit, a ker so mi svetovali, naj se delavnici zaradi postopkov izdelave med nosečnostjo raje izogibam, so me hitro zasrbeli prsti in poprijela sem za šivanko, izdelala obposteljne kitke, pa vrtiljak za nad posteljico in podobno. Ker je Vane malo zamujal, sem se pošalila, da dlje ko bo čakal, bolj kičasto sobico bo imel, saj je bilo vsak dan več teh okraskov.

Kako se znajdeš v novi vlogi mame?

Poskušam čim manj komplicirati. Vem kakšne so moje dolžnosti, zbiram dobre nasvete mamic okoli sebe, ki že imajo to izkušnjo, od moje mame, sestre, prijateljic, in se učim iz minute v minuto.

Za tabo so prvi dnevi po porodu. Kako bi jih opisala?

Trenutno se mi zdi, da sem polna energije, čeprav se Vane odloči, da se bo ponoči zbujal na manj kot dve uri. Ampak zavedam se, da so to šele prvi dnevi, bomo videli, kaj bodo prinesli naslednji. Skratka, uživamo v vsakem skupnem trenutku. Že v porodnišnici sem zelo malo spala, ker sem se zbujala, čeprav se ni oglasil, samo da bi preverila, ali je vse v redu. Prve dni je res hecno, ko se zbudiš in se spomniš: O, mamica sem.