V soboto, 12. januarja, je bilo še vse v redu, do nedelje, 13. januarja, ko so se začeli popadki (sprva sploh vedela nisem, da so to dejansko popadki). Povedala sem sobnemu zdravniku. Ta mi je predpisal protibolečinske tablete, češ da me to boli, ker nizko nosim. V resnici so bili popadki, ki so se iz dneva v dan stopnjevali. Nastopil je torek, 15. januar. Bilo je že kar hudo, vse mi je bilo v napoto. Nisem mogla sedeti, ne stati, hodila sem na stranišče vsakih 10 minut. Zvečer ob 23. uri sem se po telefonu pogovarjala z domačimi in sem v šali rekla, da če grem jutri roditi, mi je vseeno, ker ne morem več. In iz šale je nastala resnica ...

V sredo, 16. januarja, ob 00:25 mi je odtekla voda. Bila sem v šoku in to takšnem, da nisem bila sposobna poklicati medicinske sestre. Na srečo jo je sostanovalka. Takoj so me odpeljali v porodno sobo in med potjo sem pisala partnerju, da mi je voda odtekla. Seveda ni bilo odgovora, ker je doma spal kot top.

Prispela sem v porodno sobo, priklopili so na CTG in babica me je pogledala, koliko sem odprta. Šok ... odprta sem bila že 8 cm. Babica mi je rekla, če sem sigurna, da nisem že prej imela kakšnih popadkov. In jaz sem seveda rekla, da ne, ker sem mislila, da me to vse boli zato, ker nizko nosim (kot je rekel zdravnik). Nasmehnila se mi je in rekla, da so to bili popadki.

Ob 02:00 sem klicala partnerja, naj pride, ker bom vsak čas rodila (glavica in laski so se že videli). Prišel je zadnjih pet minut, ko sem še trikrat potisnila in je bila najina punčka zunaj. Rodila sem v dveh urah in 10 minut v 35. tednu nosečnosti. Pred porodno sobo sta nestrpno čakala še moja mami in oče.

Še zabavni del moje zgodbe – mami je prevozila dva rdeča semaforja (še sreča, da nikjer ni bilo policije), samo da so pravi čas prišli, drugače bi partner glavni del zamudil.

*Fotografija je simbolična. Zgodbo smo prejeli v zasebnem sporočilu na Facebooku.