Pri morfologiji pa se je zakompliciralo. Ginekologinja ni mogla pregledati posteljice in me je naročila na ponoven pregled, ki pa ga ni bilo, saj sem bila v 25. tednu hospitalizirana in rodila v 27. tednu. Prezgodnji porod, ki se je začel spontano, se je sprožil zaradi bakterije. Zaradi prečne lege sem morala na urgentni carski rez. Med posegom sem spala, zato Bineta nisem videla in tudi nobene informacije nisem dobila, dokler nisem obiskala intenzivne in končno videla našo pikico.

Porod je bil za mano. Za vedno sem bila zaznamovana s črtico. Po treh brazgotinah na trebuhu še ena, dolga 15 cm. 15 cm veselja. Ura je bila tri popoldne, novopečenega atija še od nikoder. Ko naš ati končno prispe, pokličeva sestro, da pripelje prevozno sredstvo in naju spremlja do intenzivne. Prispeva pred vrata sobe št. 2, vprašaju naju, koga iščeva, in avtomatsko povem otrokov priimek. Sestre iščejo po računalniku: "Gospa, otroka s tem priimkom pa nimamo pri nas!" KAJ, totalni šok! Hitro se popravim in povem svoj priimek. Pospremijo naju do "hiške" našega pobalina in odkrijejo inkubator. Notri leži naš mali princ. Joj, kako je luškan. Sestra nama razloži, kako se odpre okence na inkubatorju in kako se ga dotaknemo. Jaz kar v akcijo, ati pa ves prestrašen samo gleda. Čez minuto pride druga sestra in vpraša po imenu, tako je dobila hiška tudi prebivalca z imenom. Nisem se ga mogla nagledati, lahko bi sedela poleg njega ure in ure ter samo gledala 35 cm in 995 g same sreče.

V porodnišnici spodbujajo mame, da vsakodnevno večkrat črpajo mleko, ker se dojenčki, ki so še premajhni, ne morejo dojiti. Naše mleko jim potem dajo po sondi ali flaški. Prostor, kjer smo črpale mleko, smo šaljivo poimenovali "mlekarna".  Bile smo mamice treh sončkov, ki so rasli in se redili na intenzivni negi. Edini čas v dnevu, ki je pripadal le nam, je bilo večerno črpanje na oddelku. Navadno smo se že prej dogovorile, kdaj gremo v "mlekarno" in samo še čakale, da je ura okoli pol desetih zvečer. Vidno utrujene smo zbrale še tiste zadnje atome moči in se odpravile na oddelek. To je bil čas samo za nas. Preživele smo ga skupaj, se smejale, se pogovarjale o dogodkih dneva, še enkrat smejale, bile glasne, spodbujale druga drugo ... Če je bila katera potrta, je v tem času zagotovo vsaj za minuto pozabila tegobe, se sprostila in nasmejala. Spletlo se je zavezništvo in ustvarili so se spomini na težke, vendar najlepše trenutke.

Po 50 dneh intenzivne nege je bil naš korenjak pripravljen za oddelek. Pediatrinjo sem prosila, če lahko odhod na oddelek prestavimo za en dan, da se imam čas pripraviti, in se je strinjala. En teden sva se navajala drug na drugega, potem pa so naju končno izpustili domov. Najprej sva čakala atija, ki ga spet ni bilo od nikoder, nato pa še na odpustne papirje. Bine je tehtal 2.100 g in bil velik 42 cm, ko smo se odpravili domov. Lupinica je bila dvakrat prevelika zanj, sploh ne vem, kako nam je vse uspelo urediti. Med dveinpolurno vožnjo smo se morali ustaviti, da se je Bine pretegnil. Doma nas je že nestrpno čakal naš starejši fant, po novem veliki bratec. Komaj je čakal, da ga je lahko vzel v naročje in ga še isti dan peljal na sprehod. Vsi srečni, da smo popolnoma zdravi končno doma, smo začeli novo poglavje kot družina štirih. 

Pridružite se Facebook in Instagram skupini mamic nedonošenčkov Junaki prvega nadstropja, v kateri delijo svoje porodne zgodbe. Spoznajte najmanjše junake in zgodbe o veliki borbi za življenje.