Osem let zatem sem se veselila drugega poroda. A ker je bila moja prvorojenka otrok s posebnimi potrebami, sem imela v sebi precej strahu. Poznala sem ogromno zgodb otrok, ki so bili drugačni zaradi zapletov ob porodu. A doživela sem še en lep porod, partner je bil ob meni in spominjam se pogovorov, smeha in ničesar, kar bi spominjalo na bolečine. Razveselila nas je kraljična Ajda.
Moja tretja nosečnost
Tako sem bila dobro leto in pol zatem prepričana, da je resnično, kar pravijo: "Vsakič je lažje, hitreje in lepše." Bil je topel, sončen september. Na vrsto je prišel moj tretji porod, do katerega sem pristopila kar preveč lahkotno. Nisem imela kančka strahu, še tisto jutro si sploh nisem predstavljala, kako bi lahko bilo. Tisto jutro sem namreč, kot vedno do tedaj, uredila moji punci. Ajdo sem odložila v vrtcu, ki ga je dva tedna prej začela obiskovati, Saro sem odpeljala v njeno posebno šolo in se poslovila. V avtu sem imela pripravljeno vse, kar sem potrebovala za primer, da ostanem v porodnišnici in se odpravila na pregled v Ljubljano.
V tej nosečnosti sem imela že od začetka nosečniško sladkorno bolezen, kar mi je bilo všeč. Zaradi tega sem veliko bolj pazila na prehrano, s tem pa sem imela pod kontrolo svojo težo. A dober mesec pred porodom si z inzulinom nisem več zmogla uravnavati sladkorja v krvi. Bilo je sredi poletja, ko je bilo zaradi dopustov obravnav manj in pogosta so bila nadomeščanja zdravnikov. Tako sem bila čisto zmedena, saj mi je po obroku, pred katerim sem si aplicirala inzulin, sladkor zelo padel. Bila sem tudi zelo utrujena in pod velikim stresom. Moje telo je delovalo popolnoma drugače, kot sem bila navajena, otrok v meni pa je kar rasel in rasel.
Mekonijska plodovnica
Ko sem prišla v Ljubljano v porodnišnico, je bilo pred ambulantami neverjetno veliko nosečnic in veliko so jih poslali na oddelek v 4. nadstropje ali direktno v porodni blok.
Ni bilo moje ginekologinje, pregled je prevzela druga, prav tako odlična in prijazna ginekologinja. Že takoj se je odločila, da je porod potreben, saj sem imela že mekonijsko plodovnico. Napotena sem bila v porodni blok na pripravo. Res nas je bilo veliko tam in med čakanjem smo se imele čas spoznati in klepetati. Zaradi veselega vzdušja nas ni bilo strah in vse smo se veselile poroda.
Po pripravi so nam dodelili porodne sobe in jaz sem odšla na konec, v zelo veliko sobo.
Poklicala sem svojo teto, ki mi je bila v oporo pri vsakem porodu in tudi tokrat sem jo prosila, naj bo ob meni, saj sva s partnerjem že vnaprej vedela, da ne bo zmogel priti, doma sta ga potrebovali punci. Ob nameščanju v porodni sobi, spoznavanju ljudi, ki so bili poleg, mi je babica spotoma povedala, zakaj je ta soba tako velika. Če je kdaj zares gneča, je v tej sobi prostora in opreme za dve porodnici. Ja, dejansko res! Informacija me je šokirala in čeprav sem jaz dogajanje tistega dne doživljala kot zelo natrpano, mi je babica povedala, da se zgodi zelo redko, da sta dve v tej sobi in da se tudi ta dan to najverjetneje ne bo zgodilo.
Dobila sem antibiotik zaradi streptokoka in umetne popadke. Kot pri prejšnjih dveh porodih sem se tudi tokrat odločila za lajšanje bolečin z masko. Z njo si s pravilnim, predvsem pa pravočasnim dihanjem, s smejalnim plinom olajšaš bolečine ob popadkih.
Za zaveso je rojevala še ena porodnica
Kar nekaj časa se seveda ni dogajalo nič presenetljivega. Bilo je sredi dneva. Zaposleni v porodnem bloku so imeli izmeno. Odhajali so prijazni ljudje in prihajali drugi prijazni ljudje. Bila je neznanska gužva! To je bilo vse zelo hitro dogajanje, mogoče ura, največ dve. Potem sem začutila popadke. Poleg tete je bila ob meni prijazna in pozorna babica, a tisti dan, tisto uro je bila dodeljena trem porodnicam. Hodila je k vsem trem in spremljala porode vseh treh. Kot bi se usoda poigrala, se je vsem trem očitno odvijalo z enakim tempom.
Kar naenkrat pa so sredi sobe potegnili vzdolžno zaveso! Babica mi je povedala, da prihaja še ena porodnica, a da naj nič ne skrbim, da bo vse v redu, da je vmes zavesa, da pride samo na pripravo za carski rez in ena za drugo ne bova vedeli. A mene je pretreslo. Seveda v tisti konec sobe zaradi aparatur sploh nisem videla, sem pa vse slišala. Ni mi bilo prijetno.
Moje predihavanje je postajalo vse pogostejše, hkrati pa sem postajala vedno bolj zadržana, kar nekako otrdela, ker mi ni bilo prijetno. Izza zavese sem slišala vse. Porodnico so odpeljali na pričakovani carski rez. Kar naenkrat pa je gospod pogledal proti meni. Njen partner je moral ostati v tej sobi, dokler ne bi bilo konec njene operacije. Sestra ga je seveda takoj usmerila nazaj in mu povedala, kje naj bo, a jaz sem vedno bolj čutila njegovo prisotnost. Teto sem vprašala, če ne bi moral iti on na hodnik, medtem ko čaka. Vse se je odvijalo precej hitro zame, a hkrati počasi. Sledila sem uri, ki je vsakič, ko sem se zavedla po predihavanju z masko, precej poskočila in popoldne se je prevešalo proti večeru. Ob meni sta bili teta in, mislim da, medicinska sestra, ko je babica ravno odšla v drugo porodno sobo. Moji popadki so bili že močnejši in vedno bolj sem predihavala, seveda z masko, ki me je hkrati precej uspavala. V tem času, ko je vse izgledalo stabilno, monotono, je tudi moja teta za nekaj minutk odšla ven, na zrak.
Bila sem utrujena, zaspana, bolelo me je celotno telo ...
Ko je prišla nazaj, se spomnim, da sem že želela babico, saj sem čutila vedno močnejše pritiske proti dnu medenice. Spomnim se, da sem že čutila potrebo po tem, da bi fino pritisnila, a nikogar ni bilo. Želela sem si, da ne bi bila tako utrujena in zaspana in da bi mi kdo povedal, ali bo res kmalu čas za tiste tri lahke potiske, ki sem jih sicer lahkotno pričakovala po prvih dveh porodih. V resnici pa sem se počutila tako zmedeno, predvsem pa samo, ker nisem dosegla nikogar z glasom in pogledom. Za zaveso je pred tem že prišel dojenček, ki so ga uredili in predali očetu. Vse tisto dogajanje mi je bilo tako zelo znano.
Moje telo je želelo pritiskati, a ne vem, ali res ni bilo nikogar, ki bi pozorno spremljal dogajanje, ali pa je bilo tokrat zares toliko bolj boleče kot dvakrat poprej. Vem le to, da sem bila neznansko utrujena in zaspana, bolelo me je celotno telo.
Naslednji hip, ko sem se zavedala, je bilo ob meni precej ljudi. Bilo jih je veliko, pet ali šest ljudi, ki so spremljali dogajanje. S pogledom sem poiskala teto, bila je tam. Na drugi strani je bila medicinska sestra, ki mi je prvo sekundo, ko sem se zavedela, pridržala masko na obraz.
Nameravala sem vdihniti globoko, kot sem prej dihala s plinom. Čutila sem neznansko bolečino in nič olajšanja od vdiha. Sestra mi je takoj povedala, da ni več maska, da je kisik, naj diham, diham, zdaj se je začelo zares.
V hipu sem bila streznjena. Začutila sem, da samo še malo, pa bo moj fantič zunaj. Glava se mu je malo zataknila, bil je precej velik. Videla sem, da so se precej matrali, da je prišel ven. No, tudi čutila sem to. Jaz enostavno nisem imela moči, da bi potiskala, nisem zmogla držati svojih nog, bile so pretežke. Želela sem slediti navodilom, trudila sem se, da bi dihala in potiskala, a se mi zdi, da me telo ni niti malo ubogalo. Zdelo se mi je, da nimam kančka moči več, a sem verjetno iz nekje le še iztisnila toliko, da se je rodil naš Patrik.
Dobrodošel, Patrik!
Najlepši fantič na svetu. Bil je velik in težak, konkreten dojenček. 53 cm dolg in 4160 g težak fant. Ker sem že prej vedela za njegovo velikost, sem pričakovala njegov 'zgužvan' obraz. Res je imel precej gubic, ki so kasneje izginile. Njegovo telo je bilo kot telo športnega fantiča, njegova energija pa prav posebna. Stiskal se je k meni in v hipu sem začutila močno povezanost. Tisto vez, ki ne bo šla zlepa narazen.
Po prvem crkljanju, tehtanju, merjenju sva si lahko povsem oddahnila. Sedaj sva skupaj in lahko konkurirava svetu!
Patrik prvo noč vseeno še ni prišel k sebi, nič se ni dojil, bil je poln sluzi in tekočine še od plodovnice in je ni zmogel spraviti iz sebe. Vedno bolj je jamral in nič spal. Odpeljali smo ga na intenzivni oddelek za nedonošenčke - EINT. Bil je pravi velikan med drobcenimi bitji, ki so še čakali na svoj čas za crkljanje in spoznavanje sveta. Potreboval je nekaj podpore, da je prišel k sebi in drugi dan sva že preživela drug ob drugem, na oddelku.
Bil je sončen in topel september in imela sem dve čudoviti 'cimri' v sobi. Z njima sem se spoznala že prvi dan, ko smo se skupaj pripravljale na porod. Dojenčki so začutili našo pozitivno energijo in dobro voljo, vsi trije so bili usklajeni, mirni in pravi sončki. Tako smo si eno popoldne po kosilu privoščile dolg klepet ob odprtem oknu, sredi sončne in tople Ljubljane, medicinske sestre B oddelka pa so nam skuhale pravo kavico, s katero smo se 'pocrkljale'. Po vsem tem sem porodno izkušnjo kljub vsemu doživela kot nekaj čudovitega. Dobila sem sina, ki se zelo rad 'crklja', je igriv in skrben, hkrati pa tudi v navalu neprijetnih občutkov zna poiskati svoj nasmeh, me objeti in mi povedati, kako zelo rad me ima.
In jaz njega.
