Psihične priprave

Najprej sem bila seveda vesela do neba, kasneje pa se je pojavil strah. Vsaki ženski je porod uganka in jaz sem si pomagala tako, da sem prebrala veliko knjig, redno hodila na jogo, spoznavala bodoče mamice in se osredotočila misli na dojenčka. Zanositev je bila kar naporna, veliko sem se zredila, slabosti so bile do konca nosečnosti, nihanja s hormoni in vse, kaj spada ob nosečnosti, je bilo v polni meri. Proti koncu nosečnosti sem se odločila za akupunkturo, ki jo priporočam vsem, meni je zelo pomagala.V glavnem, pripravljala sem se predvsem psihično.

Umetni popadki, ultiva ...

Bližal se je dan, ko naj bi rodila, in priznam, komaj sem čakala. Zvečer mi je odtekla voda, mož me je peljal v porodnišnico, tam sem prespala noč, popadkov ni bilo. Zjutraj so me pregledali, bila sem odprta 2 cm, nato so se odločili, da mi dajo umetne popadke. Takrat pa sem zmrznila: postalo me je strah, ampak sem imela super babice, tako da sem se umirila. Ob meni je bil tudi mož, popadki so se stopnjevali, po treh urah neznosnih popadkov sem prosila za ultivo, ki mi ni pomagala, le 'zadeta' sem bila. Vmes je prihajal zdravnik, da je opazoval stanje, saj nama je z dojenčkom padal utrip, pripravljali so se za carski rez, ampak sem dala vse od sebe in rodila zdravo punčko. Rodila sem v štirih urah, tako da je bila to zame zelo lepa in hitra izkušnja.

Z izzivi plodnosti se morda srečujete tudi sami, morda se z njimi srečujejo vaši bližnji, zelo verjetno pa se z neplodnostjo srečuje nekdo, ki ga poznate – pa morda za to sploh ne veste. Zato je neplodnost tema, o kateri moramo iskreno govoriti.