Njena druga nosečnost ni bila načrtovana, zanosila je kljub zaščiti in dojenju prvorojenke. A sta se z možem sprijaznila, da bosta tako hitro dobila drugega otroka, kajti tako ali tako sta si v prihodnosti želela imeti dva otroka. Mogoče le ne tako hitro, kajti bila sta v tujini in nista poznala nikogar, ki bi jima lahko pomagal.

Nosečnost je potekala povsem v redu. Ni se mogla odpovedati svojim razvadam (katerim, je modro zamolčala), a je na vsakem pregledu izvedela, da se otrok pravilno razvija. Na pregledu morfologije ploda je izvedela spol. Bila sta presrečna, ampak denarja nista imela za nakup povsem drugačnih oblačil za fantka. Hvala bogu so jima na pomoč priskočili sorodniki in so kar sami od sebe začeli pošiljati pakete. Med nosečnostjo je prenehala dojiti prvorojenko takoj, ko je za to izvedela. Čudno bi ji bilo, čeprav je vedela, da bi lahko nadaljevala s tem. Hčerka je bila dober jedec, tako da potem ni bilo nikakršnih težav.

Kot nalašč je popadke dobila ponoči, a jih je predihavala vse do jutra. Hodila je gor in dol po sobi ter opazovala hčerko in moža, ki sta spala v isti sobi in niti slutila nista, kaj se dogaja z njo. Okrog petih je zbudila moža in mu povedala, kaj se dogaja. Dogovorila ste se, da se v porodnišnico odpelje s taksijem, ker je on moral ostati s hčerko doma.

Okrog šestih je že bila v porodnišnici, sledil je pregled, ni bila še dovolj odprta, klistiranje (groza!), britje, prhanje še enkrat. In potem je hodila po porodni sobi gor in dol, gor in dol. To jo je sproščalo. Vmes jo je hodila gledat babica in klepetali sta o marsičem, bila je res prijazna, poskušala jo je zamotiti, da ni mislila na bolečino, ki je bila res močna. Komaj jo je zdržala ... imela je občutek, da jo boli še bolj kot prvič ...

Zelo počasi se je odpirala, toda ko je bil čas za akcijo, ni mogla več stati. Takrat se je ulegla na hrbet in skupaj z babico sta potiskali. V treh potiskih je bil njen sin zunaj. Njen lepotec. In tudi on je imel črne goste lase kot njegova sestrica ob rojstvu. In zopet so se vsi čudili. Tudi po hrbtu je bil ves puhast. V trenutku se je zaljubila vanj, tako kot se je v hčerko. ''To je ljubezen na prvi pogled! Tega se ne da opisati z besedami. Ko sem prvič postala mama, sem jokala. Ko sem drugič postala mama, sem jokala. Solze sreče. Obakrat sem hlipala, kako drobna sta bila in kako ljubka. Kako ne bi kaj takšnega človek imel rad. Ni močnejšega čustva, ki se rodi v porodni sobi. Takrat je nebeško,'' nam je zaupala mamica.

Nadaljevala je, da še sama ne ve, kako je preživela naslednje mesece, ki so bili res naporni. Imela je dva majhna otroka, mož je bil ves čas službeno odsoten, a ji je nekako uspelo, da se ji ni zmešalo. Hvala bogu družbenemu omrežju, tehnologiji, ki ji je pomagala ohraniti stik s prijateljicami in mamo.