V družini smo vsi nestrpno pričakovali novo članico. Bratec – takrat je bil star pet let – je zanjo pripravil igrače in vsem v vrtcu povedal, da bo dobil sestrico.

Prišla je z nekajdnevno zamudo. No, če lahko tako rečem. Rodila se je namreč šest dni po predvidenem datumu poroda.

Tistega dne me je že med kosilom začelo rahlo zbadati v trebuhu. Sumila sem, da bi bil lahko začetek, ampak nisem bila sigurna. "Mogoče mi kaj ni prijalo od hrane," sem razmišljala.

No, kmalu sem ugotovila, da se je naša punca resnično odločila za prihod na svet. Odtekla mi je voda. Takoj sem poklicala moža v službo in mu naročila, naj takoj pride domov, saj bo treba v porodnišnico. 

Prišel je v pol ure, ves pripravljen in neučakan. "Greva, greva!" me je priganjal.

Obula sem se, mu dala v roke torbo s potrebščinami za v porodnišnico in sva šla. V porodno sobo so me sprejeli okoli 14.30. Babica mi je takoj povedala, da bo šlo hitro. In res je šlo. Porod je bil hiter in lažji kot prvi, vsaj kar se tiče bolečin.

Ob 16.15 se je rodila Ema. Takoj, ko sem jo ugledala, sem videla, da je najlepša na svetu. Oba z možem sva jokala od sreče.

Danes jo nekaj dni loči do drugega rojstnega dne in vsak dan ji večkrat povem: "Najlepša punca na svetu si! Pa kaj na svetu, na celem planetu, pa še v vesolju in v vseh vesoljih!"

Zame, za njenega očka in bratca je res najlepša. Obožujemo jo in ona nas obožuje nazaj. Radi jo imamo.