Najprej minus, potem plus na testu

Po nekaj neuspelih mesecih sem ravno tak čas leto nazaj rekla, da če pa zdaj ne bo, bomo pač imeli samo dva. In prišel je maj in z njim ni bilo 'tetke'. Takoj potem pa test, ki je pokazal −. Seveda sta sledila žalost in razočaranje. Istega dne sva dobila obisk. In nek občutek v meni mi ni dal miru ... Nekaj je bilo drugače. Med obiskom sem odšla na stranišče in iz koša vzela tester. Na njem je sedaj bil +! Kar nazaj na školjko sem se zleknila in verjetno obsedela nekaj minut. Nisem vedela, ali naj se veselim ali jočem. Ker test po nekaj minutah naj ne bi bil več zanesljiv. V meni je nekaj kar žarelo in komaj sem skrivala navdušenje in to veselje. Mojemu nisem nič povedala, ves konec tedna sem molčala. V ponedeljek sem šla po nov test in ta je takoj pokazal +. Po moje sem skočila do stropa. Razmišljala sem, kako naj mojemu pripravim presenečenje. A ko je prišel partner domov, sem mu kar pod nos potisnila tester, nisem mogla molčati.

Punčka!!!

Med nosečnostjo je bilo vse v redu. Po tihem sem seveda upala, da bo punčka, čeprav bi seveda bila fantka ravno tako vesela. In že na nuhalni mi je ginekolog namignil, da je 'pupa', ampak ker mi je to rekel tudi pri drugem otroku, sem to jemala bolj z rezervo. Tudi na morfologiji in vseh naslednjih ultrazvočnih pregledih mi je rekel, da je punčka. Teh občutkov sploh ne znam opisati. Po eni strani veselje, po drugi pa mešani občutki, da se ne bi preveč veselila 'pupe', ker "kaj pa če so se zmotili", in vsekakor sem bila vesela, sploh tega da bom še enemu sončku mamica, pa ne glede na to, kaj bo.

Da sploh ne omenjam veselja fantov, da dobimo dojenčka. In tako smo komaj čakali ta januar, da spoznamo naše dete. Vsa oblačila in vso opremo od fantov sem že oddala, zato sem morala iskati vse novo. Dobila sem polno oblačil za 'pupo' in se šalila, da bo naš fant pač prve dni v rožnato barvo oblečen.

Lažnim popadkom so sledili pravi

Proti koncu je bila nosečnost res naporna. Vse me je bolelo in od 36. tedna sem imela kup lažnih, bolečih popadkov. Naše dete je zamujalo. In v ponedeljek okrog 9. ure me je zagrabilo. In to "grabenje" se je nadaljevalo ves dan. Močni popadki so bili enkrat na 20 minut, potem na 5 minut, potem 10 minut ... Ampak tisti, ki so bili, so mi dali vedeti, da niso lažni. Okrog 20. ure zvečer me je partner vprašal, ali naj me pelje, ker je videl, da se res nekaj dogaja. Zibala sem se na žogi in mu rekla, da grem še pod tuš in potem malo počivat, pa da bova videla, kaj bo. Ob 21. uri pa me je uspel prepričati, da bo boljše, če greva. Meni se ni zdelo, da je že to to, ker niso bili redni popadki.

Ko sva se odpeljala, so se začeli na 2−3 minute in začelo mi je pritiskati dol. Okrog 22. ure sva bila v porodnišnici. Moj je rekel, da bova tako ali tako odšla spet nazaj domov, ker sem zaradi lažnih popadkov in bolečin odšla tja že dvakrat za brez veze. Ampak jaz sem vedela, da tokrat porodnišnice ne bom zapustila več 2v1. Pogledali so me in odprta sem bila 5 cm. Takoj sem šla v porodno sobo. Ob 22.30 so mi počili ovoji in ob 23.14 sem že 'cartala' najlepšo dolgolaso punčko na svetu. Mojo princesko!