Srček ne bije ...

V letu 2015, ko sva s partnerjem izvedela, da bova dobila otroka, je v hiši in vsej družini zavladalo neizmerno veselje, sreča, rodila se bo punčka. Ker so po partnerjevi strani sami moški, je bila novica, da bo punčka, še toliko večja. Marca sem imela rok in nosečnost je potekala kot po maslu vse "tipi topi". V februarju sem z velikim nasmehom pripravljala vse za prihod naše Maje (tako ji je ime). Nosečnost je res bila popolna, še na dan roka smo šli na rojstni dan. Maja je bila prav živahna v trebuhu ter v središču pozornosti, no, moj trebuh. Nismo bili dolgo, ker sem bila utrujena, poslovili smo se in šli domov spat. Potem je prišel tisti dan (en dan po roku). Zjutraj, ko sem se zbudila, sem imela čudne občutke (mešane) že zaradi tega, ker se je Maja vsako jutro okrog 6.30 začela premikati, plesati v trebuhu, tistega dne pa ni. Okrog 9.30 sem se malo slabo počutila in še zmeraj s tistimi čudnimi, mešanimi občutki. Takrat sem se začela pogovarjati s partnerjem, mojo družino, njegovo družino o tem, kako se danes zjutraj Maja ni premaknila in da se malo slabo počutim. Takrat so me vsi tolažili in vsi so bili istega mnenja, da se začne umirjati pred porodom, da zaradi mojega strahu miruje, ker otrok to čuti, da je vse v redu in da imam jutri tako ali tako pregled pri ginekologu in bodo videli. Na drugi dan sem se usedla v avtomobil in odpeljala h ginekologinji.

Ko sem prišla, sem takoj sestri povedala za občutke in mirnost otroka. Odvrnila je, da naj počakam, da bo zdravnik pogledal, in da naj se umirim, da bo vse v redu (medicinska sestra mi je stala ves čas ob strani in me tolažila), da se včasih umirijo. Minute so bile dolge, začela sem jokati, a še zmeraj si nisem mislila, da bo tak konec. Ko sem vstopila h ginekologu in se ulegla na posteljo, je prišla tista grozna minuta, ko se je svet ustavil. Ginekolog je naredil ultrazvok in v enem kvadratku (nekaj takega mislim, da je bilo) je pokazal njen majhen srček in rekel: ''Srček ne bije.'' (Še zdaj, ko pišem, sem obstala, se zjokala). V meni se je vse sesulo, začela sem jokati, kričati, prositi: ''Rešite jo.'' Svet se je ustavil, čas se je ustavil, prosila sem boga, ne mi vzet še nje, to je moje srce. Ginekolog je rekel, da tudi če bi prišla zjutraj, ko sem se zbudila, bi bila Maja mrtva, ne bi bilo pomoči.

Poklicali so reševalno vozilo, ki me je odpeljalo v porodnišnico Postojna, tam so še enkrat preverili, če se je srček res ustavil (še vedno sem upala, da bodo rekli: ''Srček bije.'') in potrdili so še enkrat: ''Srček ne bije, vaš otročiček je umrl.'' Potem se ne spomnim, kaj vse je bilo, tako kot poti ne. Vem edino to, ko so rekli, da grem v porodno sobo, da mi sprožijo popadke, da bom rodila. Priklopili so me na umetne, a porod se ni hotel začeti, kot da moja Maja ni hotela stran od mene. Med tem časom je do mene prispel tudi moj partner. Rekli so, da bodo prenehali in nadaljevali zjutraj. Jokala, jokala, jokala sva in se spraševala, zakaj se to dogaja ravno nama. Ko so me zjutraj ponovno priklopili, se je okrog 13. ure zgodilo – rodila se je najina zlata Maja, ki pa ni zajokala. Takrat sem mislila, da je zadnje, kar vidim v življenju, bila sem zlomljena, bilo mi je vseeno za življenje, kaj se bo zgodilo, kaj bo z mano.

Prijazna babica Sonja je rekla: ''Poslovite se od nje, da vam ne bo žal,'' in res sva se. Odnesli so jo olepšat in prinesli so jo nazaj k nama, da se posloviva od nje. Bila je popolna, v belo ovita, kot angelček, kot sonček. Majhen nosek, lepa ušesa, zlata ustnica, bila je preprosto kot narisana, še danes jo vidim. Prosila sva jo, daj, poglej naju, zakaj si šla, bila bi zelo vesela pri nas, imamo te neizmerno radi. Jokaj, deri se, vseeno kaj, samo zadihaj.

Potem spet ne vem, kaj se je dogajalo, vem samo to in prav je, da povem, da je moj partner, moj dragi, bil ves čas ob meni, tudi spal je štiri dni pri meni v bolnišnici, brez njega vprašanje, kje bi bila. Bolečine, ki sva jo doživljala, ne bi privoščila nobenemu, niti najhujšemu sovražniku, te bolečine, ki so v prsih, občutek drevenenja, jokanje v nedogled, misel za mislijo, vprašaj za vprašajem. To je mora vrhunca, ko ti otrok umre.

Nosečnost, polna strahu

Ko sva s partnerjem prišla domov, sem se začela zapirati vase, nisem upala ven, nobenemu nisem upala pogledati v oči, bilo me je sram, ne vem, zakaj, ampak tako je bilo kar nekaj dni. Moj partner je bil (ne vem točno, se ne spomnim) še dva ali tri tedne doma, potem pa je šel delat, tega sem se zelo bala, ostati brez njega, vendar mi je pomagala njegova mama, počasi me je pripravljala do tega, da sem začela hoditi na dvorišče. V glavnem vsi so naredili ogromno za mene, za naju. Dnevi so minevali in midva sva se nekega dne odločila, da bova poskusila še enkrat. Kaj kmalu sem zanosila. Tokrat je tale nosečnost bila grozna, polna strahov, lažnih občutkov, jokanja, depresije. Celo nosečnost sem hodila k psihologinji, da sem lažje šla skozi nosečnost in vso to grozo. Tudi ginekolog mi je stal ob strani, lahko sem šla k njemu na ultrazvok vedno, kadar sem imela čudne občutke, in rekel je, da bo uredil, da bom šla rodit pred rokom.

Tako so dnevi, meseci minevali, nosečnost je bila grozno dolga, nesrečna, jokava, ves čas v strahu. Nato so se pojavile še težave (tlak in beljakovine), zaradi katerih sem pristala v bolnišnici, v porodnišnici sem bila štiri tedne in ob strani mi je stal moj tedanji ginekolog, ki je skrbel, da je vse v redu z mano in otrokom. V začetku 38. tedna nosečnosti okrog 3. ure ponoči me je začelo boleti, kot da so vneti jajčniki, samo da je vmes minilo, tako sem si rekla, še to, da dobim vnetje jajčnikov. Serije so se nadaljevale, pogledala sem na uro in ugotovila, da je točno na 10 minut, sestri sem rekla in opravila je CTG, ki pa ni pokazal ničesar.

Končno v porodno sobo

Zjutraj takoj po 7. uri je prišel direktor ginekolog in me pregledal. Takrat se je nasmehnil in dejal dolgo pričakovano besedo: ''Odprti ste 3 cm in greste v porodno sobo.'' To je bil dan, ko sem se po dolgem času nasmehnila iz srca. Takoj sem seveda najprej poklicala partnerja, ki je trenutno delal in je bil zelo daleč. Postopek se je nadaljeval kot mora. Vsi v porodni so bili zelo prijazni, to se še spomnim, potem mi zmanjka filma. Potem se spet spomnim, da so rekli: ''Zdaj je čas, rodili boste.'' Rodila sem hitro, otrok je prišel na svet, moj pa skozi vrata. Takrat me je zagrabila panika, ker nisem slišala otrokovega joka, a so me kaj hitro potolažili, da potrebuje nekaj časa, da zadiha. Sledil je ta prečudoviti glasek, ta srčni, zlati jok dojenčka. Babica mi je povedala: ''Čestitam, dobili ste velikega, lepega sina." To je bil dan, ko sva jokala od nepopisne sreče, takrat sem samo rekla: ''Tudi midva ga imava.'' Naprej ni bilo lahko, strahovi so se nadaljevali tudi, če je bil najin fantek zdrav.

Še en otrok

Po fantku sem zanosila še enkrat. Tudi takrat sem hodila k psihologinji, da sem se lažje prebila skozi strah, nočne more itd. V tej nosečnosti sem tudi imela težave s tlakom in beljakovinami in tudi s tem, da je otrok hitro rasel. Tudi to nosečnost sem bila kar nekaj časa v bolnišnici. Čakali smo 37. teden in začeli sprožen porod, ki je po dveh dneh bil uspešen. Rodila se je punčka – prečudovita, lepa kot sonce, kot je bila naša Maja in kot je naš zdaj malo večji bratec.

Hudo je bilo. Zdaj se imamo neskončno radi. Moram še povedati, da se zahvaljujem za vso dobroto, prijaznost, nasmehe, tolažbo psihologinjama, predvsem pa porodnišnici Postojna, oddelku ginekologije, čistilkam, strežnicam, porodnemu bloku, kot tudi oddelku, kjer sem se stiskala in objemala s svojima sončkoma, ker so mi stali ob strani. Največja zahvala pa gre mojemu partnerju za vso izkazano ljubezen, nasmeh in da je bil ob meni, ko sem ga najbolj potrebovala, moji družini, njegovim za vso pomoč, ki so mi jo nudili. Hvala vsem za vse. Imejte se radi.

*Fotografija je simbolična. Zgodbo smo prejeli na uredniški elektronski naslov, kontakt hranimo.